Ježica ne pade daleč od kostanja

Pišem blog. (to je bilo priznanje, sedaj ga morem le še izreči)

Vloge stereotipne se menjujejo namesto bedžov, se pretakajo med zamenjanimi vlogami strank in uslužbencev, ki z mrkimi pogledi čakajo, da se jim kdo nasmehne in jim zaželi lep dan. Študentka z razcapanimi allstarkami plača ekonomistki z laptopom drobiŠ za vlak, vlakovnik, svet se postavlja na glavo, ker tako ali tako nima nog na katerih bi stal. Poezija se utaplja med svetom pesnikov in tistim vmes, v katerega smo se zagozdili, da ne bi padli na iSpitu. Enkrat sem šla v beli volneni jopici z gumbki na koncert metalcev. Stavki se krajšajo, pritisk pada in sopara nam udarja v glavo z Murphyjem na čelu/violončelu/violini (poljubno obkroži). V podzavesti sanj, ki nam jih še ni uspelo potlačiti, se prepleta fantastika miljontih miljavžentih črk, ki se spreminjajo v besede, oh ne, fonemov in morfemov, ki tvorijo lekseme in ti sintakseme pa tektseme, da bomo nekolikanj bolj strokovni inu natančni inu vse to mnogovezno kar nam manjka. Sistematičnost naravoslovcev, ki se nekje pod mizo drže za glavo ob mejah abstraktnega, ki ga vsak dan namečemo od vsepovsod, ko niti eno drevo v Ljubljani noče stati na mestu, kamor bi ga zasadil ti. Me zanima, če je vakuum poln praznine in če so kozarci polni zraka, ko so prazni, pa gravitacija, ki pada, pada, pada, sve to pada, pada pravokotno glede na tla, glede na kaj, razen če zapiha veter in ti vrže ježico ježevko virusa HIV direktno v glavo. Si lahko nekaj abstraktnega, kar v resnici sploh ni abstraktno, ampak ne zaznavno z našimi čuitili, predstavljate tridimenzionalno? 2D svet stripov brez vezaja bi si uokvirila na steno in se preselila vanj kot v Platonovo votlino senc inu svetlobe, črno-bele slike črnobelih televizij. Zanosa mi zmanjkuje, tok zavesti se le še počasi plazi dalje med printanjem 64 strani papirja, ki ne bo nikoli razmetan - ga bomo čimprej speli, ujeli, da ne bo mogel nikamor in nikoli pobegniti iz zapora. Ptički greJo, se že šli, da se jih lahko pogreša, in enkrat bomo šli tudi mi, z avtom in namorje in gor in dol in v Italijo in na Hrvaško in na grad Fužine pa v Narodno galerijo. Jedli bomo v Brežicah na bone, ker domačega hladilnika ne moreš stlačiti v ruzak, pa ne glede na to, koliko žiraf prebiva v njem: mame ne kuhajo več kave. Papirja povsod nametani in pisava razrita s kaosom obmetana me vabi v domač objem domačnosti Domaćice. Enkrat sem pojedla celo škatlo Domaćice in 7 trobentic, in potem ne vem od česa mi je bilo slabo.

Nauk na koncu zgodbe: Če ne veš, ali imaš prav, poglej v rešitve, in če si zaspan, popij en črni čaj - pomaga.