23 julij 2010

lahno

vse, kar potrebuješ, je majhen balkon in že imaš poletje

za velikimi, hladnimi rjuhami se skriva senčni kotiček, mala mizica s knjigo in dva stola samo zate

(drugi, da iztegneš noge)

lubenica se hladi v hladilniku za čase, ko se bo jutro prevesilo v vroč dan, ti pa še z bosimi nogami zaliješ svojo meliso in žajbelj pa kapucinke, pobožaš vedno bolj rdečelično papriko, poduhaš baziliko in prešteješ paradižničke, če se je čez noč morda pojavil kakšen nov, vmes pa se že skuha tvoja kaša, vržeš vanjo nekaj koščkov temne čokolade z arancini, maček je zavzel celo posteljo, ampak nič ne de, naj uživa v zaroletani temi, naj se naspi, spočije, jaz že brskam med starimi revijami, ker se mi ne ljubi začeti s knjigo: ne eno, ne drugo, ne tretjo, več jih odprtih počiva povsod, kjer sem jaz doma – tako udomačujem prostore in puščam šalce od kakava in kozarce od ribezovega soka in kozarce od limonade in kozarce vsepovsod

bolj malo se mi ljubi iti kam, kamorkoli, ker se tako hitro udomim, zlezem v svoje udobno duplo in nočem ven, vidra pač, mnenja, da je doma najlepše, sploh, kadar ni nikogar, ki bi te motil, sploh, kadar gredo vsi sosedje na dopust z izjemo enega, ki vsako jutro ŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠ zaliva trato in rože

meni se ne da vsak dan niti ven na vrt, zato me je treba kot kakšnega psička vsakodnevno peljati na sprehod, ker sama takšnle podvige le načrtujem, pomalo sanjava, taka poletna, pa saj veš, kako je to

pa saj veš

21 julij 2010

jutrovečer (ne nujno v tem zaporedju)

za zajtrk sanjam o kosilu, jazst, ki bom, ko bom velika, debela!

potem pa grem v trgovino brez listka in brez glave očitno, ker prihajavši tja (tada, nek tak kvazi nedovršni deležnik, deležje? kako že gre?) opazim parikirana kolesa in se spomnim, da sem peš pa ne vem točno zakaj: doma sem pozabila tudi kolo

nihajoč med ananasom (beh, to je uvoženo sadje v podzemlju ladijskih kontejnerjev, nezrelo prepeljano, bohve, kok ma sploh vitaminov), lubenico (jedla včeraj, jedla jutri, ampak ne danes, ko ni tako zelo vroče in je še večer) in tortilla chipsom, kupim slednjega kljub opozorilu brez kakršnihkoli odprtih možnosti z dodatkom besedice lahko, ki bi še puščala upanje, ampak kar kot dejstvo: vsebuje sledi glutena, trapa

in ne le to, kupila sem cel nacho tips paket, v katerem zraven dobiš še eno tako rdečo omako, za katero nikjer ne piše, da je pekoča, kar je zagotovo dobro za želodec, in še okus, blah, vedno bolj sem neučakana, da moji paradižniki pordečijo in iz njih kaj scumpram, ko se jih nabere zadostno količino, ampak kaj, ko vsakega posebej sproti pojem

vrgla sem jo stran, omako, ker je nihče ni hotel niti je ne bo hotel jesti in ob tem pristanku v smeti je špricnilo skoraj do stropa po okenski šipi in po rožah in pravkar pomiti posodi in pravkar pospravljeni kuhinji še po stenah: ni mi bila usojena

20 julij 2010

dežek

skušam premagati svoje predsodke do graha, ker grah je tak, tak zelen in nič kaj ugleden, tak brezvezen, kaj naj z njim, še štorklja ne po hiši kot to počne čebula, ampak samo leži tam v svoji posodici in čaka na boljše čase poleg rdeče pese in stročjega fižola, ker mi smo razvajeni otroci in v vsako hrano tlačimo koruzo iz konzerve in papriko pa paradižnik imamo radi, ker sta lepa in rdeča, ker so nas v reklamah nafilali z idejo, da so le tista tanjabolj rdeča jabolka zdrava, ker se svetijo in ker smo do danes že pozabili pravljico o Sneguljčici, da se mačeha veselo hihita, saj se ji niti v čarovnico ni treba več preoblačiti: svoje strupe lepo lično zapakira z napisom »pesticid« pa ga že ljudje sami uporabijo, da bodo njihove češnje manj piškave in jagod ne bodo jedli polži

ker ti polži, ti so pa od hudiča, veliki, rjavi, brez hišic lazijo še med žajbljom, ki naj bi se ga bali in odpirajo svoja velika polžja usta, da bi človek pomislil, da se zagrizejo čisto v vse, kar jim pride na pot, ampak ne! s svojimi tipalkami, ker vohajo pa verjetno ravno ne (hmm, Urška???), nekako zaznajo točno najslajše jagode, bognedaj, da bi se lotili njihovih listov, pha, to jih ne briga

so približno tako izbirčni kot jaz pa ti (saj veš: krajček;), ker jaz se ves čas sprašujem le o hrani, kaj naj jem, kaj naj sploh jem? potem pa se ustavljam v trgovinah z najbolj eksotičnimi policami, berem deklaracije v drobnem tisku, da me potem na večer bolijo oči in težko berem o Konstantinu pa o Adamu in kar je še teh zgodb, v katere padam čisto povsod, še v napihljiv čoln tlačim debele knjige in sem zaradi njih bolj v skrbeh kot zaradi ključev od avta in osebne: kaj če se prevrne, ne bo se, kaj pa če se, lj valovi pa dež bo, ampak potem se gladina umiri in v njej odsevajo oblaki in hribi in Bog je! res, skozi oblake posije snop njegovega obličja, da je že tako kičasto lepo, ah, ah, ah

18 julij 2010

kratka

še vedno ne ločim kajaka od kanuja, še vedno se je treba hladiti z ležanjem na mrzlem parketu – biti na tleh v teh časih sploh ni slaba rešitev, itak je recesija – vprašajte mojega mačka, ki z vsemi štirimi od sebe pada, kamorkoli že pade, jazst očitno padam na pomišljaje, vezaji so se mi vedno zdeli bolj ali manj nepotrebni, ampak danes je tudi tako, da so, že prav

03 julij 2010

praktični kotiček

v svojem velikem abstraktnem svetu vsemogočih preigravanj, če uporabimo to aktualno fuzbalsko terminologijo, sem si namestila en mali vrtiček – čisto tako po kandidovsko, da bo tale naš svet, ki je najboljši od vseh mogočih, zacvetel s potonkami in sivko – niti ne oplet, ker sem prelena novodobna punčara, ki se ji zdi čez dan klečati na sparjeni zemlji in trgati iz nje zeleno življenje pač sizifovsko delo, ki se ga raje izogne, kaj šele, da bi zaradi takšnega mučenja prezgodaj vstala

pa saj smo šli že skozi postmodernizem in te let it be, anythnig goes fore, da bi morali tudi plevel pustiti živeti – vsi drugačni, vsi enakopravni, parade ponosnega plevela, to bi lahko kdo razumel že za homofobno, jaz pa se le rada igram z besedami, v svetu, kjer je možno vse, pač morda le zato, ker me včasih tudi kruti črni vici nasmejijo, da mi kiklica in nedolžni pogled pa roza pižama z belimi pikicami prav nič ne pomaga: o, te že poznam, dekle

sploh zadnje čase kot kakšna sedemletnica – tule je treba povedati (treba + glagol, ne potrebno!, če smo že v praktičnem kotičku), da nisem ravno na tekočem z vsakdanjostjo in da domnevam, da so sedemletnice danes veliko bolj odrasle, kot so bile, smo bile v mojih davnih časih, ko sem tiste konfete v čipkasti vrečki z roza svilenimi vrtnicami na njej, ki sem jih dobila za obhajilno darilo, čuvala kot zaklad in ga pokazala na skrivaj le najboljši prijateljici, potem pa sosedov fantin kupuje pivo v trgovini in izgleda že cel najstnik, čeprav ima kakšnih 10 let, pa pri devetih mi je rekla ena deklica, da je šola bedna pa barbike so za dojenčke, itak, da sploh ne omenjam, kdaj se že začenjo nositi tangice, mamice prezgodaj odraslih punčar pa naokrog skačejo s hallo kitty majicami, opa: majicami hallo kitty, da zadovoljim desnoprilastkovno pridevniško slovensko pravilo

ampak nisem hotela o tem in o tem, da morajo znati v tretjem razredu na pamet že ves notni sistem in neke glasbene finte, ki se jih mi nismo nikoli učili: a naj ne bi bila glasba v osnovni šoli bolj taka – poslušanjska, uživaška, sproščujoča, ne pa zatežena, kot nikoli ne bom razumela, zakaj je treba pri likovnem pouku razlagati o teoriji: naj rišejo, ker to ponavadi vsi radi počno, žal pa potem skozi nadaljni razvoj v kompetetno mlado bitje (vir: knjiga Kompetentni otrok) to vse prevečkrat izgubijo in glede na vse to sploh ni čudno, da na anketo ob koncu šolskega leta tisti vseh osem/devet let odlični odgovarjajo, da so se morali zelo truditi, da so se odločili za uspeh, da so ponosni nase in da čakajo na nove izzive v srednji šoli – petnajstletniki! – ampak, saj, tak kader se išče: samozavesten, ambiciozen, samoiniciativen

morda se ob takšnihle »oh, ta mladina, ki je ne razumem« počutim staro in zato, da nadaljujem tisto primerjavo s sedemletnicami – padam na rožnate odtenke: nja, pa niso to le hortenizije in sivka pa vsesorte vrtnice, ampak tudi cunje, še teve vlečejo nekam na lila, marjetice, ki so sicer bele, si pa že od nekdaj tlačim v lase pa še v kiklice se oblačim, le češem se ne v lepe frizurce, ampak o praksi bomo pa rajši kdaj drugič