za zajtrk sanjam o kosilu, jazst, ki bom, ko bom velika, debela!
potem pa grem v trgovino brez listka in brez glave očitno, ker prihajavši tja (tada, nek tak kvazi nedovršni deležnik, deležje? kako že gre?) opazim parikirana kolesa in se spomnim, da sem peš pa ne vem točno zakaj: doma sem pozabila tudi kolo
nihajoč med ananasom (beh, to je uvoženo sadje v podzemlju ladijskih kontejnerjev, nezrelo prepeljano, bohve, kok ma sploh vitaminov), lubenico (jedla včeraj, jedla jutri, ampak ne danes, ko ni tako zelo vroče in je še večer) in tortilla chipsom, kupim slednjega kljub opozorilu brez kakršnihkoli odprtih možnosti z dodatkom besedice lahko, ki bi še puščala upanje, ampak kar kot dejstvo: vsebuje sledi glutena, trapa
in ne le to, kupila sem cel nacho tips paket, v katerem zraven dobiš še eno tako rdečo omako, za katero nikjer ne piše, da je pekoča, kar je zagotovo dobro za želodec, in še okus, blah, vedno bolj sem neučakana, da moji paradižniki pordečijo in iz njih kaj scumpram, ko se jih nabere zadostno količino, ampak kaj, ko vsakega posebej sproti pojem
vrgla sem jo stran, omako, ker je nihče ni hotel niti je ne bo hotel jesti in ob tem pristanku v smeti je špricnilo skoraj do stropa po okenski šipi in po rožah in pravkar pomiti posodi in pravkar pospravljeni kuhinji še po stenah: ni mi bila usojena
Ni komentarjev:
Objavite komentar