v svojem velikem abstraktnem svetu vsemogočih preigravanj, če uporabimo to aktualno fuzbalsko terminologijo, sem si namestila en mali vrtiček – čisto tako po kandidovsko, da bo tale naš svet, ki je najboljši od vseh mogočih, zacvetel s potonkami in sivko – niti ne oplet, ker sem prelena novodobna punčara, ki se ji zdi čez dan klečati na sparjeni zemlji in trgati iz nje zeleno življenje pač sizifovsko delo, ki se ga raje izogne, kaj šele, da bi zaradi takšnega mučenja prezgodaj vstala
pa saj smo šli že skozi postmodernizem in te let it be, anythnig goes fore, da bi morali tudi plevel pustiti živeti – vsi drugačni, vsi enakopravni, parade ponosnega plevela, to bi lahko kdo razumel že za homofobno, jaz pa se le rada igram z besedami, v svetu, kjer je možno vse, pač morda le zato, ker me včasih tudi kruti črni vici nasmejijo, da mi kiklica in nedolžni pogled pa roza pižama z belimi pikicami prav nič ne pomaga: o, te že poznam, dekle
sploh zadnje čase kot kakšna sedemletnica – tule je treba povedati (treba + glagol, ne potrebno!, če smo že v praktičnem kotičku), da nisem ravno na tekočem z vsakdanjostjo in da domnevam, da so sedemletnice danes veliko bolj odrasle, kot so bile, smo bile v mojih davnih časih, ko sem tiste konfete v čipkasti vrečki z roza svilenimi vrtnicami na njej, ki sem jih dobila za obhajilno darilo, čuvala kot zaklad in ga pokazala na skrivaj le najboljši prijateljici, potem pa sosedov fantin kupuje pivo v trgovini in izgleda že cel najstnik, čeprav ima kakšnih 10 let, pa pri devetih mi je rekla ena deklica, da je šola bedna pa barbike so za dojenčke, itak, da sploh ne omenjam, kdaj se že začenjo nositi tangice, mamice prezgodaj odraslih punčar pa naokrog skačejo s hallo kitty majicami, opa: majicami hallo kitty, da zadovoljim desnoprilastkovno pridevniško slovensko pravilo
ampak nisem hotela o tem in o tem, da morajo znati v tretjem razredu na pamet že ves notni sistem in neke glasbene finte, ki se jih mi nismo nikoli učili: a naj ne bi bila glasba v osnovni šoli bolj taka – poslušanjska, uživaška, sproščujoča, ne pa zatežena, kot nikoli ne bom razumela, zakaj je treba pri likovnem pouku razlagati o teoriji: naj rišejo, ker to ponavadi vsi radi počno, žal pa potem skozi nadaljni razvoj v kompetetno mlado bitje (vir: knjiga Kompetentni otrok) to vse prevečkrat izgubijo in glede na vse to sploh ni čudno, da na anketo ob koncu šolskega leta tisti vseh osem/devet let odlični odgovarjajo, da so se morali zelo truditi, da so se odločili za uspeh, da so ponosni nase in da čakajo na nove izzive v srednji šoli – petnajstletniki! – ampak, saj, tak kader se išče: samozavesten, ambiciozen, samoiniciativen
morda se ob takšnihle »oh, ta mladina, ki je ne razumem« počutim staro in zato, da nadaljujem tisto primerjavo s sedemletnicami – padam na rožnate odtenke: nja, pa niso to le hortenizije in sivka pa vsesorte vrtnice, ampak tudi cunje, še teve vlečejo nekam na lila, marjetice, ki so sicer bele, si pa že od nekdaj tlačim v lase pa še v kiklice se oblačim, le češem se ne v lepe frizurce, ampak o praksi bomo pa rajši kdaj drugič
Ni komentarjev:
Objavite komentar