če

kar čutila sem stres, ki se je spojil z adrenalinom in tisto prigovarjanje, ostani miren, je bilo bolj ali ne neuporabno: saj ne, da bi paničarila, ker so to dovolj dobro počeli že vsi okoli mene, ampak včasih so dogodki takšni, da ob njih ravno ne moreš doseči nirvane in še potem, ko pridejo tisti s profesionalno pomirjujočim glasom nezavedno pikaš z vilico rižke iz posode, ampak, yes, je bolje, kot v samih copatah laufat gori doli, klicariti rešilca čisto takoj, še preden vidiš zadevo malce bolj celovito, reagirati kot orkan, ker jaz sem rajši najprej samo obsedela, držala za roko in napeljevala teme na vse drugo kot na tisto črno: tega je že tako ali tako preveč

se zgodi, kriv je zamah metuljevih kril ali cepivo proti otroški paralizi, pa pride nesreča, ko najmanj pričakuješ, bomg, prid hit dol, malo sem že navajena teh nujinih situacij, telefoniad in čakanj, da mine – pride z leti, hm, pa tableti, ker slejkoprej ti jih predpišejo, priporočijo, kakšno pa vzameš kar tako za preventivo, ker je bojda dobro, ker tako ali tako vsem primankuje vitamina B – včasih se ti kar smešno zdi, kako zares nerealni so filmski prizori katastrofe: vse dirja in teče in curlja, jaz pa sem šla v organizacijo, pograbila otročka in ga napitala z brokolijem – vsaj eden, ki ne bo jokal in ne bo lačen, ker včasih res nima nihče nič od tega, če si ves na fedrih in nestrpno s telefonom v roki pričakuješ, da se kaj premakne, da kdo da kak pameten nasvet, ker ne moremo biti vsi hkrati na istem mestu, ker res ne pomaga že v glavi sproducirati vseh najbolj črnih scenarijev: ja, kaj pa če

nič, tako ali tako je vse nepredvidljivo, čeprav včasih nekje v mislih poblisne kakšen dejavu za prihodost, ki mu pravimo intuicija in včasih zadene direktno v srce, ampak tega, da sem danes srečala orla z zavitim rumenim kljunom, pač ni bilo na urniku, ker urnik je bil zelo natančno predviden, a kaj, ko gre marsikaj svojo pot: po navdihu nekega boga, ki najverjetneje sploh ne obstaja