miles davis para možgane s sposojene zgoščenke in valovanje monitorja se prepleta z mojimi možgani zaposlenimi z velikim kupom listja in listov in vsega drugega kar odpada z dreves in se nabira v moji veliki črni mapi in na cesti, ki jo moram nenehno, prav po sizifovsko, pometati. takšni listi, na katerih ti lahko zdrsne, če ne paziš dovolj in tisti na katerih je zapisana beseda. beseda je človek postala in med nami prebivala, ko je aruru pljunila v glino in pljunek, pljusk in vsi lj-ji tega sveta in ll kot lj v ešpanolščini in tako napišeš pasull:) pravijo, da bo zima, in da bo svež veter potegnil iznad gora in nas odnesel na toplo v južne kraje, v kraje, kjer se horizont riše v neskončni modrini in v kraje, kjer je včeraj sijalo sonce. veliko sonce nekje še višje nad skalami in travami kot si ti, pa že ti si tako visoko, da se ti zvrti od prostranega razgleda z božje perspektive: tako mora biti, če si ptič in majhni avtomobilčki iz kinderjajčka se vozijo nekje v nižavi. burje ni, človečnjaki visijo po vrveh, z nasmehom na obrazu. ob prebujanju sem se počutila kot, da bi me nekdo pretepel. za zajtrk muesli in muesklfiber in mleko z medom. stara mati se je urezala v prst in povsod je bila kri kri kri, midve pa obe popolnoma flegmatični, eh, saj bo. ob mrs robinson se vedno spomnim na sama (samota?) borisa, hkrati pa se sprašujem kam se je udrl tisti samo, ki sem ga nekoč poznala ali za katerega sem vsaj mislila, da ga poznam, ker bi mu res rada častila kakšno kavo. tudi pri nas doma imamo lepo nebo s puhastimi oblački in jaz že ob pol šestih (sedmih, petih, jebeš to premikanje ure) popolnoma zbujena in vročična. zamenjala sem posteljo in zaspala nazaj. zvečer sem se nažirala s krekerji in mrzlim mlekom med gledajem jarmushove kave in cigaret, posebej mi je ljuba črnobelost. šahovska plošča s konji, trdnjavami in kavo in cigaretami. šah kot igra modrih in previdnih in tistih, ki znajo misliti naprej. lepa igra, ki me že celo življenje privlači pa še vedno zamenjujem pat in mat v križankah, in ali nista bila to tista dva, loleku in boleku, podobna junačka? današnji dan sem začela brez kofeina kot že toliko dni poprej in na kozini kapučino strežjo v kozarčku (wtf?!?). generacija kave in cigaret kateri ne pripadam in je odrasla brez mene (gazvoda?). všeč mi je cigaretni dim, še posebej v črnobelih filmih in vsi ljudje, ki so po bukowskem imeli stil, so po mojem morali biti kadilci. sklep: jezus je kadil in tisti napisi na škatlicah so obupni. zunaj sonce, jaz že cel ljubi dan znotraj, kot da je bilo včeraj preveč narave in sem se takoj, ko sem dospela domov pripopala na msn. dehidrirana sem, z rahlo vnetim grlom, prehlajena od noči. tisto tradicionalno prebujanje z zamašenim nosom se začenja in včasih se ni dobro hvaliti, ker na tem svetu živi en kup zlobnih ljudi, ki jih imam rada. mazohistka in sadist, mar en bi bil to popoln par? (nasmešek) in na moji random listi marley optimistično zatrjuje, da bo še vse allright, pa ga zamenjam. treba bi se bilo organizirati, spraviti v red, pokonci. mar naj ne bi bil današnji dan za uro daljši? odprla bom okno in glavo prepustila vetru, da jo prepiha. in kot sem enkrat zjutraj slišala na radiu študent: "ne išči v galvi, kar se skriva v očeh" pika

hladilnik v dnevni sobi in miši, ki so še vedno v hiši, jaz malo manj. jecljanje in zardevaje ob temle kazanju s prstom name sem se potuhnila nazaj v množico napolnjene dvorane z imenom medmrežje, dokler me ni želja po izražanju zopet zvabila semkaj. tu sem, zaspana, z bolečinami v križu in podočnjaki, sestavljena iz 30 % vode in 70 % kakava. velikih začetnic še nismo jemali in moj bančni račun je ubobožal. ponoči se potikam naokoli, podnevi večinoma sedim. spoznavam en kup novih obrazov in včasih srečam še kakšnega starega ali pa vsaj kakšne stare oči v kakšni noči, ko nadomeščajo luno. sploh ni nujno, da je polna. tudi prazina te lahko ubije in ubijati ni nujno slabo. slednji stavek vzemi metaforično in potem, da zdrkneš nazaj k mrtvim, pomisli na vse tiste odpadle liste jeseni nekje na travi s pivom (preberi šeenkrat: na travi s pivom) in igranje z njimi: temu se reče nekrofilija. brez pietete jim trgamo žile s kostnim mozgom v sredini (za biologijo vprašaj pio, ki pravi, da se polž prečno deli) in stopicljamo po njihovih splesnjenih ostankih. da, splesnjenih, splesnjenih kot je splesnjen fižol katje plut na prvi n'tokovi plati. lahko bi jih antigonsko in s pietete spremenili v pepel in raztresli po širjavah in travah in poljih in vsem tem, zemeljskem. zemlja kot glina iz katere je nekdo (pa najsibodi kdorkoli že) oblikoval prvega človeka ali pa ga je gea kar sama izvrgla, sama iz sebe, brez umetne oploditve in kakršnegakoli moškega in potem ni čudno, da je courbet naslikal izvor sveta tako kot ga je. paradoksalno se je emancipiranost žensk začela še preden je obstajal moški in feminizma je danes preveč. za zaprtimi vrati wcjev na filozofski, kjer je magdalena h. spremenila svojo življensko filozofijo tudi ženske lulamo stoje po vsej tisti vodi, ki smo jo po zatohlosti predavalnic polnih večkrat predihanega ogljikovega dioksida prisiljene spiti. ogljikov dioksid asociira na fotosintezo, pa še tisti listi zgoraj in klorofil nekrofil (rima). fotosinteza je spajanje vode in ogljikovega dioksida pri čemer nastaja sladkor glukoza izloča pa se plin kisik je definicija prirasla v moje možgane nekje iz petega razreda in učiteljico brez obrvi, ki nam je mazala pašteto na kruh in s katero smo šli enkrat v maribor. v življenju sem bila dvakrat v mariboru, enkrat pa sem se čezenj peljala. takrat sem šla v ruše. mogoče bi bilo bolje, da ne bi šla, hkrati pa se mi zdi, da je vseeno bolje, da kocka pade, kot pa da oblebdi v zraku. "how will we ever know, if we never try," kot je imel včeraj na majici napisano nek mladi mož na vlaku ali tista večkrat ponovljena očetova, da kdor tvega, zmaga oz. meni ljuba slovenska ljudska modrost, da poskusiti ni greh, pa četudi je, saj je tudi grešiti popolnoma človeško, kajneda? zadnje spisano se počasi nagiba k deljenju naukov o tem in onem in vsem in da ne postane vse skupaj paolochoelovsko plehko, v možgane, ki jih rahlo sili na bruhanje kot protiutež pripluje stephane mallarme z ostrivcem na prvem e-ju v imenu in na zadnjem v priimku in tisti njegov met kocke, ki menda ne more zaustavil naključja, za katerega se mi zdi veliko boljši izraz slučaj. navdušena nad ne tako zelo sladkih hruškovim sokom in pod vplivom zelenega čaja in abstraktnega pogovora s skakanjem misli in svetlo rdečo nitjo ljubo vsem udeležencem ob pol štirih zjutraj na balkonu iz ponedeljka na torek bosa kljubujem vetru. potem se strga oblak, jaz izgubljena, z neuslišanim zvonjenjem mobitela v torbi zbujam preplah. ob sredah me ni, v četrtek z bomboni rešujem življenja. občasno dobivam velike rjave kuverte, ki jih odpiram s presenečenjem na obrazu. danes je prispela zahvala za požrtvovalno delo spoznavanja permiskuitetnosti in hkratnemu razpravljanju o morali in dvourno poslušanje nekega techno popa, ki se mi je ni zdelo vredno iti iskat. zahvaljevanje za prenašanje enega kupa metalcev ali vsaj emo mladičev, ki zbujajo pozornost z nekovencionalnim tolčenjem po smetnjakih za smeti, hodijo po travi in pokadijo milijon cigaret ob zbirki roza/blond/prozornih pičk z nekaj barvnimi variacijami, ki vnašajo v svoja kvazi globoka razmišljanja en kup konkretnih primerov s kupovanjem audija, da predstavijo utilitarizem. za pomiritev živcev lepa lepa vida z zanimivo kostumografijo in žvižganjem, topotanjem, primitivizmi in vsem tem, kar naj bi že zdavnaj prerasli. predvsem pa je šlo za izrabo ljudi, za hvalisenje in "uveljavljanje šole" ob katerem se ti za 360 stopinj obračajo vsi notranji organi. če bi jo šla osebno iskati, bi menda dobila nek ruzak in te srebrne črke, pa grdi fonti in vse to, kot da še nikoli ne bi slišali za estetiko. aja, saj res, mi smo razpravljali o morali, hihi, pa čeprav je tudi ta tam nekje na severovzhodu naše domovine izgubila svojo ceno. ob ostankih razmesarjenega kakija bodi zaenkrat nostalgičnega pizdenja dovolj, nikakor pa ni dovolj nostalgije. pred menoj je namreč jutri in pojutrišnjem in ves ta konec oktobra s premikanjem ure, ki zna biti včasih tako lep. lansko leto (nostalgija) je premikanju ure sledila avantura pozabljene in izgubljene tročlanske delegacije, z mano, copatkom in prepotenčnežem v različnih kombinacijah v neki noči po čokolinu, ko smo zboljeni od nespanja, polomljeni od tal in pod velikim vplivom pregledanih sezon southparkov s toffefejem, ki ga ni hotel nihče jesti in od koder izvira moja paradigma, da ga nihče ne mara, v nedeljo okoli šestih zjutraj božali mačke, se izgubljali v temo in štopali domov. letos se vidim v mojih borealkah visoko na nizki nadmorski višini s pogledom na morje. visoko? jutri, v petek, 27. 10. ob 19.30, kulturni dom, visoko pri kranju. pridite vsi, ki vas zanima moderni izrazni ples. veverica v kaktusovem kožuhu bo dvakrat pomnožena plesala samo za vas. widra wanda obljubi, da bo ploskala, medtem ko namreva danes ponoči sanjati morje. naj tudi vam buči v sanjah (oooooooooooo:)))))

toffifee

usedeš se na vlak, se sprehodiš do faksa in postaneš bruc. tako opevano ležerno študentsko življenje se sprevrže v eno samo prihajanje in odhajanje in čakanje (vlakov, predavanj, bonov, hrane, ljudi ...), v posedanje (na stolih, na klopcah, na klopeh, v kafičih, na tleh), konstantno utrujenost, drenjanje, žulje na nogah in neskončno iskanje. internet sem obesila na klin, večino časa preživim po antikvariatih in knjigarnah. povprečno dvakrat na teden jem orng kosilo (z juho in sladico in vsem tem). v slabem tednu sem si kupila 4 knjige, kar tako, zase. en striptić, en strip, eno knjigo in eno knjižico. srečujem en kup ljudi - nekatere iz preteklosti, drugih od tu. večina jih je zaenkrat še brez imen. prezeble dlani si grejem s pečenim kostanjem in ne delam nobenih pizdarij (še tistih ne, za katere se odločim, da jih bom). veliko pozabljam, urnik poln lukenj in luknjic, vstajam zjutraj, prihajam zvečer. iz reklaminih lepakov, ki mi jih tlačijo v roke, zgibam cele flote ladjic in letal. drugega ne znam, zato se igram z zakrilci in jadri (modificiram). oče Cirila in Metoda je bil grški funkcionar po imenu Leon, mati pa je bila Slovanka Marija. ob torkih pavziram, nabiram informacije in sončne žarke. otroke odpravim s koščkom čokolade ali risanko - za intenzivno igranje mi zmankuje energije in časa. slabo organizirana se iščem v velikem kaosu vsega kar se je nabralo, nekje po vejah nekih jablan nekega vikenda, brez poezije in s psom, ki laja, čeprav tudi grize. tepem se z mački, msnđiram na ulici, brskam po beli vrečki pozabljeni na neki trnovski klopci in zagovarjam Nietzcheja (moj Nietzsche, kot da je v resnici (ki je seveda ni, "le interpretacije so") kaj kriv). rože uvele in s suho zemljo čakajo mene, ki s crknjenimi baterijami in toffifeejem (še vedno se mi valja nekje po sobi, nepojeden), si jih polnim na drugih. v bistvu sem prijazna. pišem v fragmentih, doma ubita spim. na trenutke razžrta, nato razbohotena od energije. pogrešam bizarne sanje in ves tisti čas, za delanje niča. živim ob večerih, ko na tleh ležeča v majhen zveščič vtiskujem sebe z mislimi drugje. ugotavljam, da preprosto nisi imel izbire. z obžalovanjem. in nato se odločim da grem.

pa sj v bistvu je čist fajn:)

Kaj naredi borka za pravice živali, ko ji po kuhinji škrta miš?

Miške, miškice in mišmaši (Pekarna Mišmaš). Takšnole škrtanje nekje po kuhinji, ki ga najprej vsi pripisujemo klokotajočemu zamašenemu odtoku, dokler enkrat iz predala ne skoči majcena sivorjava miš. Miška. Načeloma prav prijetna žival, dokler živi na polju, v kleti ali v kletki. Prosto živeča v kuhinji, kopalnici ali dnevni sobi pa zna njenim prebivalcom iti kar močno na živčne končiče. Vsi tisti majceni drekci, obžrti orehi, obgriženi predali, nenehno pomivanje posode, zapiranje hrane v steklene kozarce in nenehno škrtanje - kakšno veselje!

Naša družina živi v stari hiši in predvsem pridevnik je kriv za to, da nam nikoli ni dolgčas (khm). Ose, sršeni, mravlje, razni hroški in hroščiči, pa vsake toliko časa seveda tudi kakšna miš. Enkrat jo zagledaš, ko nič hudega sluteč sediš na wc školjki, miška pa teče iz ene strani kopalnice nekam pod pralni stroj, drugič skoči iz predala, tretjič slišiš le škrtanje, pa seveda že prej omenjeni drekci (zgoraj so bili ti oksimoronsko majceni, hehe). Navajeni vsega hudega ob videnju miške sploh ne kričimo več, le še zavdihnemo in s kislim nameškom začnemo razmišljati o živalim nič kaj prijaznih metodah. Dokler je bil pri hiši mačkon smo se zanašali nanj in na njegovo mačjo naravo (čeprav smo imeli nekoč tudi nekega takšnega, ki se za miši še zmenil ni), ko pa je ta (in potem za njim še drugi in tretji) izgnil, smo bili naenkrat prepuščeni sami sebi in svoji človeški iznajdljivosti.

Dejstvo št. 1: Klasične mišje pasti se v večini primerov ne obnesejo. Miši ponavadi uspe izbezati košček sira (ali česarkoli pač že) iz pasti, ne da bi se pri tem karkoli poškodovala. Večkrat preizkušeno.

Dejstvo št. 2: Sekundno lepilo je najboljša rešitev. Seveda pa ne gre zlahka. Potrebno je upoštevati, da so miši glodalci, ki papir zlahka preglodajo, zato je potrebno morilsko sredstvo namestiti na nepreglodljiv (khm) material - steklo, zelo debel in trden les, kovino. Z lepilom nanj "narišemo" krog, na sredo katerega postavimo mišjemu okusu primerno hrano. Naredimo več takšnih pasti in jih razpostavimo po prostoru. Nato potrpežljivo čakamo. V povprečju uspe v četrto. Seveda se po nekaj urah lepilo posuši in je postopek treba ponoviti po principu "jovo na novo".

Dejstvo št. 3: Alternativa je vedno možna. Enkrat mi je uspelo miš ujeti v plastično vedro, moja mati pa jo je pokončala z metlo.

In še razplet naše današnje dogodivščine: Po enodnevni odstotnosti smo v naši kuhinji našli kar dve prilepljeni mrtvi miški. Med njuno nošnjo v smetnjak sem mi je porajalo vprašanje: Kako bi se zadevščine z naslovom "Miška v kuhinji" lotila kakšna borka za pravice živali?!?

pod s strani nekega velikega tovornjaka odškrtnjenim vogalom naše sive hiše se je našla polivinilasta vrečka polna ustekleničene instant sreče. umetne sanje, kupovanje loto listkov, deluzije. lastnik znan, vsebina tekoča. razbitine zvezd se mešajo z razbitinami ljudi njegove družine speče nekaj ulic naprej in koščki stekla, ki ostanejo tudi dan potem. poceni trenutno ugodje za kasnejšji propad, zapakirano v polivinilasti vrečki, skrito v senco naše velike stare hiše, v zavetje noči. vsakodnevni hobi, navada, nobenega spoštovanja več (do sebe, do drugih, do vina). razbrazdana jetra in votlo zijanje praznih oči z velikim trebuhom in smrdečim zadahom, ki ostaja. kislost okusa, zmajevanje z glavo, nemoč, šibkost. pomoč premaganim na način lovljenja drobcev njihovega propada in hipnih sladkosti je neperspektivno in me spominja na zgodbo nekega v vzor postavljenega župnika, ki je klošarju za novo leto podaril liter vina. pijancu vino, narkomanu hors, pedofilu otroke??? Žalostna je usoda šibkih in propadlih. Dvojnost, hinavšina, svetohlinstvo. Zakrivanje oči na obe strani, z eno roko s prstom kažemo nanje, z drugo prekrivamo njihovo usodo, brišemo sledi, ker če nečesa ne veš menda ne boli (ja valda). Bedni ljudje Dostojevskega, vsakomesečno kupovanje kraljev ulice, nekaj prijaznih nasmehov ubobožanim, prijateljevanje s prodajalcem horsa (instant sanje) in obsojanje štirinajstletnic z žvenketajočimi vrečkami jagodnih keglevich vodk samo ob petkih s ponedeljkovimi hvalisenji: "Stari, men ni blo nč jasn!" Stisnjene ustnice, pogledi v tla, mižanje na eno oko in 200 flik za flašo slovina pred mercatorjem. žalostenje nad usodo nekoč nam bližnjih, spićles stanje zmajevanja, občutenja sobolečine in nezmožnosti rešitve propadle situacije propadlih. circulus vituosis brez možnosti presekanja gordijskega vozla, ki so si ga sami zavozlali nekje nad svojimi glavami. ki smo si ga sami zavozlali nekje pod Alpami in vladavino Kralja Jacka Londona. zaprtost hlapčevskega naroda, ki jo ne more prekiniti niti cinični katjeplutovski vzklik: "Pa djmo bit introvertirani, ja," visenje z vej in skakanje z mostov zavito v veliko polivinilasto vrečko, ki je vse to kar smo, nekje pod odškrtnjenim vogalom naše hiše.

***
zjutraj je seveda ni bilo več, bilo pa je vse drugo kar sledi ... (prazna, razbita sled in rdeči madeži na tleh)