miles davis para možgane s sposojene zgoščenke in valovanje monitorja se prepleta z mojimi možgani zaposlenimi z velikim kupom listja in listov in vsega drugega kar odpada z dreves in se nabira v moji veliki črni mapi in na cesti, ki jo moram nenehno, prav po sizifovsko, pometati. takšni listi, na katerih ti lahko zdrsne, če ne paziš dovolj in tisti na katerih je zapisana beseda. beseda je človek postala in med nami prebivala, ko je aruru pljunila v glino in pljunek, pljusk in vsi lj-ji tega sveta in ll kot lj v ešpanolščini in tako napišeš pasull:) pravijo, da bo zima, in da bo svež veter potegnil iznad gora in nas odnesel na toplo v južne kraje, v kraje, kjer se horizont riše v neskončni modrini in v kraje, kjer je včeraj sijalo sonce. veliko sonce nekje še višje nad skalami in travami kot si ti, pa že ti si tako visoko, da se ti zvrti od prostranega razgleda z božje perspektive: tako mora biti, če si ptič in majhni avtomobilčki iz kinderjajčka se vozijo nekje v nižavi. burje ni, človečnjaki visijo po vrveh, z nasmehom na obrazu. ob prebujanju sem se počutila kot, da bi me nekdo pretepel. za zajtrk muesli in muesklfiber in mleko z medom. stara mati se je urezala v prst in povsod je bila kri kri kri, midve pa obe popolnoma flegmatični, eh, saj bo. ob mrs robinson se vedno spomnim na sama (samota?) borisa, hkrati pa se sprašujem kam se je udrl tisti samo, ki sem ga nekoč poznala ali za katerega sem vsaj mislila, da ga poznam, ker bi mu res rada častila kakšno kavo. tudi pri nas doma imamo lepo nebo s puhastimi oblački in jaz že ob pol šestih (sedmih, petih, jebeš to premikanje ure) popolnoma zbujena in vročična. zamenjala sem posteljo in zaspala nazaj. zvečer sem se nažirala s krekerji in mrzlim mlekom med gledajem jarmushove kave in cigaret, posebej mi je ljuba črnobelost. šahovska plošča s konji, trdnjavami in kavo in cigaretami. šah kot igra modrih in previdnih in tistih, ki znajo misliti naprej. lepa igra, ki me že celo življenje privlači pa še vedno zamenjujem pat in mat v križankah, in ali nista bila to tista dva, loleku in boleku, podobna junačka? današnji dan sem začela brez kofeina kot že toliko dni poprej in na kozini kapučino strežjo v kozarčku (wtf?!?). generacija kave in cigaret kateri ne pripadam in je odrasla brez mene (gazvoda?). všeč mi je cigaretni dim, še posebej v črnobelih filmih in vsi ljudje, ki so po bukowskem imeli stil, so po mojem morali biti kadilci. sklep: jezus je kadil in tisti napisi na škatlicah so obupni. zunaj sonce, jaz že cel ljubi dan znotraj, kot da je bilo včeraj preveč narave in sem se takoj, ko sem dospela domov pripopala na msn. dehidrirana sem, z rahlo vnetim grlom, prehlajena od noči. tisto tradicionalno prebujanje z zamašenim nosom se začenja in včasih se ni dobro hvaliti, ker na tem svetu živi en kup zlobnih ljudi, ki jih imam rada. mazohistka in sadist, mar en bi bil to popoln par? (nasmešek) in na moji random listi marley optimistično zatrjuje, da bo še vse allright, pa ga zamenjam. treba bi se bilo organizirati, spraviti v red, pokonci. mar naj ne bi bil današnji dan za uro daljši? odprla bom okno in glavo prepustila vetru, da jo prepiha. in kot sem enkrat zjutraj slišala na radiu študent: "ne išči v galvi, kar se skriva v očeh" pika