hladilnik v dnevni sobi in miši, ki so še vedno v hiši, jaz malo manj. jecljanje in zardevaje ob temle kazanju s prstom name sem se potuhnila nazaj v množico napolnjene dvorane z imenom medmrežje, dokler me ni želja po izražanju zopet zvabila semkaj. tu sem, zaspana, z bolečinami v križu in podočnjaki, sestavljena iz 30 % vode in 70 % kakava. velikih začetnic še nismo jemali in moj bančni račun je ubobožal. ponoči se potikam naokoli, podnevi večinoma sedim. spoznavam en kup novih obrazov in včasih srečam še kakšnega starega ali pa vsaj kakšne stare oči v kakšni noči, ko nadomeščajo luno. sploh ni nujno, da je polna. tudi prazina te lahko ubije in ubijati ni nujno slabo. slednji stavek vzemi metaforično in potem, da zdrkneš nazaj k mrtvim, pomisli na vse tiste odpadle liste jeseni nekje na travi s pivom (preberi šeenkrat: na travi s pivom) in igranje z njimi: temu se reče nekrofilija. brez pietete jim trgamo žile s kostnim mozgom v sredini (za biologijo vprašaj pio, ki pravi, da se polž prečno deli) in stopicljamo po njihovih splesnjenih ostankih. da, splesnjenih, splesnjenih kot je splesnjen fižol katje plut na prvi n'tokovi plati. lahko bi jih antigonsko in s pietete spremenili v pepel in raztresli po širjavah in travah in poljih in vsem tem, zemeljskem. zemlja kot glina iz katere je nekdo (pa najsibodi kdorkoli že) oblikoval prvega človeka ali pa ga je gea kar sama izvrgla, sama iz sebe, brez umetne oploditve in kakršnegakoli moškega in potem ni čudno, da je courbet naslikal izvor sveta tako kot ga je. paradoksalno se je emancipiranost žensk začela še preden je obstajal moški in feminizma je danes preveč. za zaprtimi vrati wcjev na filozofski, kjer je magdalena h. spremenila svojo življensko filozofijo tudi ženske lulamo stoje po vsej tisti vodi, ki smo jo po zatohlosti predavalnic polnih večkrat predihanega ogljikovega dioksida prisiljene spiti. ogljikov dioksid asociira na fotosintezo, pa še tisti listi zgoraj in klorofil nekrofil (rima). fotosinteza je spajanje vode in ogljikovega dioksida pri čemer nastaja sladkor glukoza izloča pa se plin kisik je definicija prirasla v moje možgane nekje iz petega razreda in učiteljico brez obrvi, ki nam je mazala pašteto na kruh in s katero smo šli enkrat v maribor. v življenju sem bila dvakrat v mariboru, enkrat pa sem se čezenj peljala. takrat sem šla v ruše. mogoče bi bilo bolje, da ne bi šla, hkrati pa se mi zdi, da je vseeno bolje, da kocka pade, kot pa da oblebdi v zraku. "how will we ever know, if we never try," kot je imel včeraj na majici napisano nek mladi mož na vlaku ali tista večkrat ponovljena očetova, da kdor tvega, zmaga oz. meni ljuba slovenska ljudska modrost, da poskusiti ni greh, pa četudi je, saj je tudi grešiti popolnoma človeško, kajneda? zadnje spisano se počasi nagiba k deljenju naukov o tem in onem in vsem in da ne postane vse skupaj paolochoelovsko plehko, v možgane, ki jih rahlo sili na bruhanje kot protiutež pripluje stephane mallarme z ostrivcem na prvem e-ju v imenu in na zadnjem v priimku in tisti njegov met kocke, ki menda ne more zaustavil naključja, za katerega se mi zdi veliko boljši izraz slučaj. navdušena nad ne tako zelo sladkih hruškovim sokom in pod vplivom zelenega čaja in abstraktnega pogovora s skakanjem misli in svetlo rdečo nitjo ljubo vsem udeležencem ob pol štirih zjutraj na balkonu iz ponedeljka na torek bosa kljubujem vetru. potem se strga oblak, jaz izgubljena, z neuslišanim zvonjenjem mobitela v torbi zbujam preplah. ob sredah me ni, v četrtek z bomboni rešujem življenja. občasno dobivam velike rjave kuverte, ki jih odpiram s presenečenjem na obrazu. danes je prispela zahvala za požrtvovalno delo spoznavanja permiskuitetnosti in hkratnemu razpravljanju o morali in dvourno poslušanje nekega techno popa, ki se mi je ni zdelo vredno iti iskat. zahvaljevanje za prenašanje enega kupa metalcev ali vsaj emo mladičev, ki zbujajo pozornost z nekovencionalnim tolčenjem po smetnjakih za smeti, hodijo po travi in pokadijo milijon cigaret ob zbirki roza/blond/prozornih pičk z nekaj barvnimi variacijami, ki vnašajo v svoja kvazi globoka razmišljanja en kup konkretnih primerov s kupovanjem audija, da predstavijo utilitarizem. za pomiritev živcev lepa lepa vida z zanimivo kostumografijo in žvižganjem, topotanjem, primitivizmi in vsem tem, kar naj bi že zdavnaj prerasli. predvsem pa je šlo za izrabo ljudi, za hvalisenje in "uveljavljanje šole" ob katerem se ti za 360 stopinj obračajo vsi notranji organi. če bi jo šla osebno iskati, bi menda dobila nek ruzak in te srebrne črke, pa grdi fonti in vse to, kot da še nikoli ne bi slišali za estetiko. aja, saj res, mi smo razpravljali o morali, hihi, pa čeprav je tudi ta tam nekje na severovzhodu naše domovine izgubila svojo ceno. ob ostankih razmesarjenega kakija bodi zaenkrat nostalgičnega pizdenja dovolj, nikakor pa ni dovolj nostalgije. pred menoj je namreč jutri in pojutrišnjem in ves ta konec oktobra s premikanjem ure, ki zna biti včasih tako lep. lansko leto (nostalgija) je premikanju ure sledila avantura pozabljene in izgubljene tročlanske delegacije, z mano, copatkom in prepotenčnežem v različnih kombinacijah v neki noči po čokolinu, ko smo zboljeni od nespanja, polomljeni od tal in pod velikim vplivom pregledanih sezon southparkov s toffefejem, ki ga ni hotel nihče jesti in od koder izvira moja paradigma, da ga nihče ne mara, v nedeljo okoli šestih zjutraj božali mačke, se izgubljali v temo in štopali domov. letos se vidim v mojih borealkah visoko na nizki nadmorski višini s pogledom na morje. visoko? jutri, v petek, 27. 10. ob 19.30, kulturni dom, visoko pri kranju. pridite vsi, ki vas zanima moderni izrazni ples. veverica v kaktusovem kožuhu bo dvakrat pomnožena plesala samo za vas. widra wanda obljubi, da bo ploskala, medtem ko namreva danes ponoči sanjati morje. naj tudi vam buči v sanjah (oooooooooooo:)))))