Tako se razvije nemorala

Klikni na sliko za povečavo.

Klikni na sliko za povečavo.

IRIU-jeva ironija v resničnosti čisto na koncu posnetka, o tem, kako lahko danes namesto kioska ustanovite kar svojo zasebno univerzo, če ste frend od pravih ljudi in ministra. Znajdi se, korupcija je kul!

ravnotežje na gurtni med dvema drevesoma

izbrala sem dril. dril, dril, dril, tak s pikami vmes in vejicami, tak natančen, discipliniran dril, vsakodneven brez izjem, jaz, ki prav vse počenjam kampanjsko, vse si zbrcam na kup, čakanje do zadnjega me nafila z adrenalinom, potem pa šopam ideje in čez meje nezmožnega čisto do konca podočnjakov in moči, čez čez čez, čisto drugje, v enem takem flowu, lunapark, gardaland, hiperfleksibilnost

 

tako je, kot bi se vpisala v glasbeno šolo, drkanje not, lestvic, vsega tega, lepo počasi in vztrajno brez puške v koruzi takoj za prvim vogalom, učenje slovnice, glavna mesta vseh držav tega sveta na pamet, ouagadougou, burkina faso, še vedno obvladam

 

fotosinteza je spajanje vode in ogljikovega dioksida, pri tem nastaja sladkor glukoza, sprošča pa se plin kisik, definicija iz petega razreda, rad gledam ti v valove bodre, valove te zelenomodre, postiljanje postelje vsak dan znova, ponavljanje sizifovega dela, pletje plevela, ločevanje zrna od pleva, večno preiskovanje

 

 to je to, je vse to podčrtovanje, natančno branje, večkratno, od stavka do stavka, ukvarjanje s pomeni, besedami in hkrati užitek sloga, trenutno je danilo kiš zame taka poezija, za na vlak, kadar glih rata, da se peljem tam mimo in se čas ustavi, dokler ne pride sprevodnik poštempljat karte in te vrne v realnost, v kateri ugotoviš, da se poznata z bič partyja

 

__________________

udomačila sem natančnost, da se mi pusti pobožati in se mi nasmiha, tako ali tako sem površna samo takrat, kadar hitim, in če se upočasnim, potem rata, če se skoncentriram na piko v glavi, ki ne utripa, ampak je lepo pri miru in diha

 

- štekaš?

- mhm

- a vm težim?

- ne, sploh ne. kje neki!

 

v bistvu je zelo fino, ampak tega se zaveš šele, ko pride vikend in se štiri ure zviraš na drugačne načine, prekopicavaš čez sebe, raziskuješ gibe, da te izcuza od znotraj, walking, postavljanje nog, pete, gležnjev, ahilove tetive, gluteus maximus, ustvarjanje, umetnost, vse to, kar sem vedno imela za kaos vesolja, za tisto ustvarjalnost, ki se je ne da zapakirati v navado

 

danes pa pravim: zakaj ne, ravno to je izziv, ravno to je tisto, kar razteza, si našaltaš še jimija v ušesa za posladek, če ga že ravno ne srečaš, takole nekega popoldneva, z opombo, da sprazniš glavo, da si nabereš energije z bučnimi pitami in zeliščnimi čaji, ker za kakšne fincate prave nimaš denarja

 

bildungsroman, aljoša harlamov, kot simbol nekega vetrovnega večera, ki se je nepričakovano izlil v čaj, katja, hvala, pes ob nogah, maček kje blizu kavča, to je prihodnost, s copatki za malčke, z objemi za prjatle, ko se znajdeš na istem seznamu kot tisti, ki jih res ceniš, zaradi katerih prevoziš 200 kilometrov v enem dnevu, pa tisti, ki so vedno nekje tam, recimo na pokopališču, ko najbolj piha veter, ker tam vsaj ni avtomobilov in blata

 

že pred kosilom, brez zajtrka, s pomarančnim sokom v flaši, ki ti ga nekdo posodi kar tako, čeprav se v bistvu sploh ne poznamo, ko čakamo v vrsti za wc, ki se mu ne da do konca potegniti vode, tam na kavču, si delimo parket in težave

 

dvojine, trojine, množine, gigafide, nasmeški, pogledi, hrbti, mehkoba kože, bolj ali manj udobni stoli, razgledi skozi okna, ki so vedno visoka, stikanje in tkanje, telefoni in maili, povezave, skladnja, zvoki, kaj bova zraven krompirja

 

evforično, vzhičeno, vse naenkrat, se zlije čez rob, saj pravzaprav ni nič drugače, le da ne vem, zakaj bi brzdala neke občutke in jih pakirala v prevleke iz bombaža, ki bi jih prej morala nabaviti v ikei, take pralne, čeprav so bele, brezmadežne, ne, nočem biti taka

 

in sori, jaka, ker ne znam poslušati, kadar nočem, ker je edina teorija zarote, v katero verjamem, pač taka, čisto preprosta, da se včasih kar tako brez razloga vse poklopi na en čuden način, ki ni niti slab ne dober, samo neskončno paše

retrospektiva

nič več mi ni do tega, da bi si spomine razsecirala na milijonine in jih ustekleničila, spravila v kozarce za vlaganje in v omaro, v špajzo za ozimnico in za čase, ko bo skleroza razblinila en velik del vsega

ni mi več do dokumentiranja, zapisovanja dejstev in faktov, kdo, kdaj, s kom, kaj smo jedli, in bi se lahko takoj kdo obregnil, češ, pa saj nikoli nisi pisala dnevniških zapisov tipa, dragi dnevnik, danes smo počeli to in to, ampak kaj pa vi veste, kako je bilo, ko sem imela 10 let (sem imela tak dnevnik z odišavljenimi listi in sem pisala vanj samo s točno določeno nalivko)

bi se lahko kdo obregnil tudi v drugo smer, češ kolikokrat omenjaš vso to hrano in kraje in realne reči, da Mišo takoj citira sam sebe: »Tle mi pišete o nematerialnih stvareh, pa kašne stvari so to?«

bi rekla, da res, da sestavljam iz koščkov vsakdanjosti mozaike in jih spletam v mrežo besed, bi rekla, da se v moji domišljiji vse preplete na novo in dobiva nove pomene, da v moji glavi živijo podobe na vse mogoče načine kot v sanjah, ker je napisal Primož Mahne v eni zgodbi za Kontejner: »There is too much reality in this world«

zato imam rada nadrealizem in poezijo, zato imam rada filme in knjige in domišljijo, zato imam rada umetnost in zato ne maram umetnostne zgodovine: iz nerealnega skuša izvleči vse skupaj v eno tako organizirano celoto, da bi razumeli iracionalno z našim razumom, je kot Aristotel (ljubkovalno, je pisalo v križanki, tri črke) in njegova logika, v katero nisem nikoli zares verjela, ali mogoče le malo, dokler se ni na zares nazornem primeru sfižila v praksi

pa ne govorim o Mona Lisah in o tem, kdo jo je naslikal, ker imamo ob večerih nazornejše primere, ko zaorjemo globino z logistiko, a kako se temu reče, A implicira B, umazani ljudje in svinje, da tistih slovenističnih primerov spreganja (!) piva sploh ne omenjam, pa kaj bi sklanjali, če je pa itak pir, in 24 piv je gajba

se je fajn norčevati iz resničnosti, v bistvu tako mislim že vse od odišavljenih listov, samo da povem z drugimi besedami, ker potlej vmes je moral biti še en dnevnik, čeravno se ne spomnim najbolje, kjer je pisalo zelo pogosto, life sux, but we are having fun

to je bil še čas, ko je edino avtoriteto prestavljal starejši bratranec in sva premikala avtomobilčke po pesku, v enem čisto drugem svetu, ki ni več od danes, ko so bili kinderjajca še termin vreden svojega imena in je živela tam pri cokli ara z jajci presenečenja

ampak takrat še nisem vedela, kdo je Frank Zappa, ker sicer bi rekla z njegovimi besedami: to me absurdity is the only reallity.

tko je blo

zdilaj

Divja vnema po pisanju, ko ti črke letijo skozi prste in v ustih se ti oblikujejo stavki, ki jih ne izrečeš, ker niso v scenariju, ker jih ni niti v didaskalijah, niti v opombah, da ne pokvariš filma s soundtrackom sve je u redu, ko se išče igla za šivanje gumba v neredu nekega stanovanja, ki ga kamera pokaže skozi osvetljeno okno, in letijo papirji, barvice, obleke, dokler se mucek ne usede na radio in ga ugasne. Film se takrat šele začne, ampak besede se izpraznijo, nimajo več pomenov, ničesar več, da ideje ne dosežejo svojega namena, širi jih, razširi, zdilaj, ker fotke je treba dat, razdajat, al kako že gre tista poezija.