nič več mi ni do tega, da bi si spomine razsecirala na
milijonine in jih ustekleničila, spravila v kozarce za vlaganje in v omaro, v
špajzo za ozimnico in za čase, ko bo skleroza razblinila en velik del vsega
ni mi več do dokumentiranja, zapisovanja dejstev in faktov,
kdo, kdaj, s kom, kaj smo jedli, in bi se lahko takoj kdo obregnil, češ, pa saj
nikoli nisi pisala dnevniških zapisov tipa, dragi dnevnik, danes smo počeli to
in to, ampak kaj pa vi veste, kako je bilo, ko sem imela 10 let (sem imela tak
dnevnik z odišavljenimi listi in sem pisala vanj samo s točno določeno nalivko)
bi se lahko kdo obregnil tudi v drugo smer, češ kolikokrat
omenjaš vso to hrano in kraje in realne reči, da Mišo takoj citira sam sebe:
»Tle mi pišete o nematerialnih stvareh, pa kašne stvari so to?«
bi rekla, da res, da sestavljam iz koščkov vsakdanjosti
mozaike in jih spletam v mrežo besed, bi rekla, da se v moji domišljiji vse
preplete na novo in dobiva nove pomene, da v moji glavi živijo podobe na vse
mogoče načine kot v sanjah, ker je napisal Primož Mahne v eni zgodbi za
Kontejner: »There is too much reality in this world«
zato imam rada nadrealizem in poezijo, zato imam rada filme
in knjige in domišljijo, zato imam rada umetnost in zato ne maram umetnostne
zgodovine: iz nerealnega skuša izvleči vse skupaj v eno tako organizirano
celoto, da bi razumeli iracionalno z našim razumom, je kot Aristotel (ljubkovalno,
je pisalo v križanki, tri črke) in njegova logika, v katero nisem nikoli zares
verjela, ali mogoče le malo, dokler se ni na zares nazornem primeru sfižila v
praksi
pa ne govorim o Mona Lisah in o tem, kdo jo je naslikal, ker
imamo ob večerih nazornejše primere, ko zaorjemo globino z logistiko, a kako se
temu reče, A implicira B, umazani ljudje in svinje, da tistih slovenističnih
primerov spreganja (!) piva sploh ne omenjam, pa kaj bi sklanjali, če je pa
itak pir, in 24 piv je gajba
se je fajn norčevati iz resničnosti, v bistvu tako mislim že
vse od odišavljenih listov, samo da povem z drugimi besedami, ker potlej vmes
je moral biti še en dnevnik, čeravno se ne spomnim najbolje, kjer je pisalo
zelo pogosto, life sux, but we are having fun
to je bil še čas, ko je edino avtoriteto prestavljal
starejši bratranec in sva premikala avtomobilčke po pesku, v enem čisto drugem
svetu, ki ni več od danes, ko so bili kinderjajca še termin vreden svojega
imena in je živela tam pri cokli ara z jajci presenečenja
ampak takrat še nisem vedela, kdo je Frank Zappa, ker sicer
bi rekla z njegovimi besedami: to me absurdity is the only reallity.
tko je blo
Ni komentarjev:
Objavite komentar