komponiranje

nekaj se tke, nekaj vzhaja iz sestavin zmešanih od oka, malo kvasa in nekaj soli, tri črke in dve besedi, šestero stavkov, plima in oseka, veliki valovi in prav nobene poezije. trdo delo in izmučena glava, napenjanje možganov kot kot strun na kitari ali violini, švicanje kot pri štihanju vrta ali kopanju luknje za orehe, ki bodo zrasla enkrat mogoče, če jih biki, ki niso prav nič veliki in črni, ne bodo spet poteptali

tako rastejo sanje
ali pač ne
kakor kdaj rata

v mojem zajcu se je znašlo en kup grmovja

Temu se reče spopad svetov, spopad civilizacij ali pa vsaj globalizacija, ko te vlečejo z rokami in z nogami vsaj na tri, če ne na štriri smeri, da bi te razčetverili, da bi ubili z vsem tem dežjem ono pomlad in radovednost, da se zaveš, da jim je uspelo te stlačiti v hladilnik.

Razpadel mi je vsaj en dan in res mi ni všeč, kadar mi dnevi po dolgem in počez razpadajo na vse sorte koščkov, da nimam nobene moči in energije, da bi jih zlepila skupaj, ko se vse počasi preveša v en sam samcat dolgotrajen maraton, ki sicer ima cilj, ampak si do tja sploh ne želiš priti, ker itak v bistvu nikoli in nikdar nisem marala teka, razen enkrat, ko je deževalo in je bilo kar tako spontano, sredi polja, sredi ničesar, še nikogar nisem srečala, kar je res redko.