30 marec 2009

zamenjam novo za staro

Skrivam se dve uri za časom pred dežnimi kapljami in pred vesoljem, ki se pači pred ogledalom in smeje na ves glas, da odmeva po črnih luknjah in se izgublja vse lepo vanje, da izgine za vedno in da tega nikoli več ne bo, ker tegale gospoda Vsemira enostavno boli struna za nas, obremenjujoče se z novimi telefoni in vse mogočimi najnovejšimi tehnologijami, že integrirano fensišmensi izgledujočimi, predvsem v roza in v zlati, hitro pokvarljivo, hitro minljivo, za eno sezono, da se ga naveličaš čim prej, ker te prepričajo, da slejkoprej vse mine, vse izgine na smetišče zgodovine, v zemljo, v podtalnico, v reke in morja, v vodovode in tako ciklično naprej, pa saj to že vemo, kanede, kaj se greš, že od Heraklita dalje: vse teče ... nikoli ne stopiš v isto reko, ker ti ponujajo vsak dan novo, drugačno, v drugo embalažo zavito, še cenejšo, še lepšo, še boljšo, a kdo sploh še verjame v recesijo?

Velike začetnice so se vrnile z dvignjenimi glavami, ker se zavedajo svojega pomena v tem svetu vseh drugačnih, vseh enakopravnih, treba je napisati na transparente, na zidove: ne spreglejte nas, mi smo tukaj z vami, bodimo glasni in o nas enostavno morate imeti mnenje, ne sme vam biti vseeno, in če nas kdo spregleda, je to le zato, ker nas ne mara, ne zato, ker nas ni opazil: kako bi nas le ne, ko pa kar naprej kričimo po pozornosti, po naklonjenosti, kot mi vsi, le da sivim, tihim miškam zde pikčaste oblekice in frfotajoče kikljice preopazne, pa ne le, ker se nočejo dajati v zobe in so jim odveč vse sorte komentarji, temveč take sorte pozornost res ni nekaj, po čemer pri hlepele, česar bi si želele, ker se raje zavijejo v eno anonimo domačega fotelja, brez ambicije po čem več, take skromne, majhne, take zares ne primerne za ta svet, ko v vseh oglasih iščejo prav to: nadpovprečno sposobnnost, ambicioznost v zameno za možnost kariernega in osebnega razvoja in stimulativno plačilo, ah, kako krasna bodočnost se nam obeta!

09 marec 2009

prvorazredno

preveč besed se je usidralo v glavo v enkratnem sunku kot voda iz majhne šobe, da te prebuta v hrbet in zlelaksira, umetni užitek, vodeni, namesto sonca in dreves, ki se sklanjajo čezte, ko ležiš kje v travi, čeravno meseci z r niso ritim prijazni

si podložiš podse (čezte, podse) kaj toplega, nastaviš žarkom in opazuješ zvončkljate navadne zvončke, ki se že prav bohotno razstavljajo, in spoznaš, da ni treba plačevati za relaksacijo z množico drugih, željnih razkazovanja svojih teles v vročini savne, če hočeš svoj mir in tisti nič, ki ti tako rad uide skozi prste med vsemi obveznostmi dneva, ki si jih nalagaš – je treba le zaviti iz shojene poti v visoko travo in med štorkljami, srakami in ostalimi ptiči prisluhniti pomladi

se izgubiti med od vetra pomnendrano travo, najti zeleno reko, ki se vije skoznjo in odtrgati, natrgati najlepši šopek: suho vejico nečesa, kar je bodeče in nenavadno in bizarno pa poleg tega še eno pravkar vzcveteno, še vso v popku, da se bo razbohotila v vazi in prinesla življenje tudi mrtvi notranjosti hiše

natrgati najlepši šopek za dan žena, ker to je prvorazredna tema!, pravi naš predsednik, o oni Barbari pa nič, čeprav je ženska, žena, khm, celo predsednikova žena, ampak neka druga, morda manj drugorazredna Barbara, kdo bi vedel, je pa enkrat rekla: “Poglejte, kako je lep dan zunaj, pojdite ven, pojdite, se boste že ponoči učili!”

ljudje imamo pač različne vrednostne lestvice

prosto po Maslowu