pred dežjem

ta nizek pritisk v zraku se podeduje skupaj z mrzlimi nogami, nič več prababic, mahanje z roko in flegmatičnost, neke korenine, ki jim ne prepisuješ velikega pomena, ampak so tople in tvoje, zasidrane v družbenih danosti, o katerih bereš, poslušaš, gledaš

ženske. prvi del dokumentarca sem pogledala v treh delih, ker sem vmes med koščki prostega časa še vse tisto, kar naj bi bila vloga mojega spola, oken pred veliko nočjo nisem pomila, nisem naredila nobenega pirha, nisem spekla potice, sem pa dobila čestitko s fotografijo, ki me je užalostila – tisto, kar se dogaja pred ljubljansko porodnišnico je nasilje in pika. škoda besed

personal jesus

na našem stropu živi vesoljec Stane

morda sploh ni vesoljec, ampak duh, vsekakor pa je popolnoma neviden, ker tam na stropu ni ničesar

nič od nič, čisto nič

vidijo ga le nekateri, ki se mu na vsa usta smejijo takoj, ko se zbudijo

vsako jutro vriskanjo od sreče ter gledajo tja gor s sijočim pogledom

nekaj mora biti na tem stropu