ta nizek pritisk v zraku se podeduje skupaj z mrzlimi
nogami, nič več prababic, mahanje z roko in flegmatičnost, neke korenine, ki
jim ne prepisuješ velikega pomena, ampak so tople in tvoje, zasidrane v
družbenih danosti, o katerih bereš, poslušaš, gledaš
ženske. prvi del dokumentarca sem pogledala v treh delih,
ker sem vmes med koščki prostega časa še vse tisto, kar naj bi bila vloga
mojega spola, oken pred veliko nočjo nisem pomila, nisem naredila nobenega
pirha, nisem spekla potice, sem pa dobila čestitko s fotografijo, ki me je
užalostila – tisto, kar se dogaja pred ljubljansko porodnišnico je nasilje in
pika. škoda besed
Ni komentarjev:
Objavite komentar