Divja vnema po pisanju, ko ti črke letijo skozi prste in v ustih se ti
oblikujejo stavki, ki jih ne izrečeš, ker niso v scenariju, ker jih ni niti v
didaskalijah, niti v opombah, da ne pokvariš filma s soundtrackom sve je u redu, ko se išče igla za
šivanje gumba v neredu nekega stanovanja, ki ga kamera pokaže skozi osvetljeno
okno, in letijo papirji, barvice, obleke, dokler se mucek ne usede na radio in
ga ugasne. Film se takrat šele začne, ampak besede se izpraznijo, nimajo več
pomenov, ničesar več, da ideje ne dosežejo svojega namena, širi jih, razširi,
zdilaj, ker fotke je treba dat, razdajat, al kako že gre tista poezija.
Ni komentarjev:
Objavite komentar