izbrala sem dril. dril, dril, dril, tak s pikami vmes in
vejicami, tak natančen, discipliniran dril, vsakodneven brez izjem, jaz, ki prav
vse počenjam kampanjsko, vse si zbrcam na kup, čakanje do zadnjega me nafila z
adrenalinom, potem pa šopam ideje in čez meje nezmožnega čisto do konca
podočnjakov in moči, čez čez čez, čisto drugje, v enem takem flowu, lunapark,
gardaland, hiperfleksibilnost
tako je, kot bi se vpisala v glasbeno šolo, drkanje not,
lestvic, vsega tega, lepo počasi in vztrajno brez puške v koruzi takoj za prvim
vogalom, učenje slovnice, glavna mesta vseh držav tega sveta na pamet,
ouagadougou, burkina faso, še vedno obvladam
fotosinteza je spajanje vode in ogljikovega dioksida, pri
tem nastaja sladkor glukoza, sprošča pa se plin kisik, definicija iz petega
razreda, rad gledam ti v valove bodre, valove te zelenomodre, postiljanje
postelje vsak dan znova, ponavljanje sizifovega dela, pletje plevela, ločevanje
zrna od pleva, večno preiskovanje
__________________
udomačila sem natančnost, da se mi pusti pobožati in se mi
nasmiha, tako ali tako sem površna samo takrat, kadar hitim, in če se
upočasnim, potem rata, če se skoncentriram na piko v glavi, ki ne utripa, ampak
je lepo pri miru in diha
- štekaš?
- mhm
- a vm težim?
- ne, sploh ne. kje neki!
v bistvu je zelo fino, ampak tega se zaveš šele, ko pride
vikend in se štiri ure zviraš na drugačne načine, prekopicavaš čez sebe,
raziskuješ gibe, da te izcuza od znotraj, walking, postavljanje nog, pete,
gležnjev, ahilove tetive, gluteus maximus, ustvarjanje, umetnost, vse to, kar
sem vedno imela za kaos vesolja, za tisto ustvarjalnost, ki se je ne da
zapakirati v navado
danes pa pravim: zakaj ne, ravno to je izziv, ravno to je
tisto, kar razteza, si našaltaš še jimija v ušesa za posladek, če ga že ravno
ne srečaš, takole nekega popoldneva, z opombo, da sprazniš glavo, da si nabereš
energije z bučnimi pitami in zeliščnimi čaji, ker za kakšne fincate prave nimaš
denarja
bildungsroman, aljoša harlamov, kot simbol nekega vetrovnega
večera, ki se je nepričakovano izlil v čaj, katja, hvala, pes ob nogah, maček
kje blizu kavča, to je prihodnost, s copatki za malčke, z objemi za prjatle, ko
se znajdeš na istem seznamu kot tisti, ki jih res ceniš, zaradi katerih
prevoziš 200 kilometrov v enem dnevu, pa tisti, ki so vedno nekje tam, recimo
na pokopališču, ko najbolj piha veter, ker tam vsaj ni avtomobilov in blata
že pred kosilom, brez zajtrka, s pomarančnim sokom v flaši,
ki ti ga nekdo posodi kar tako, čeprav se v bistvu sploh ne poznamo, ko
čakamo v vrsti za wc, ki se mu ne da do konca potegniti vode, tam na kavču, si
delimo parket in težave
dvojine, trojine, množine, gigafide, nasmeški, pogledi,
hrbti, mehkoba kože, bolj ali manj udobni stoli, razgledi skozi okna, ki so
vedno visoka, stikanje in tkanje, telefoni in maili, povezave, skladnja, zvoki,
kaj bova zraven krompirja
evforično, vzhičeno, vse naenkrat, se zlije čez rob, saj
pravzaprav ni nič drugače, le da ne vem, zakaj bi brzdala neke občutke in jih
pakirala v prevleke iz bombaža, ki bi jih prej morala nabaviti v ikei, take
pralne, čeprav so bele, brezmadežne, ne, nočem biti taka
in sori, jaka, ker ne znam poslušati, kadar nočem, ker je
edina teorija zarote, v katero verjamem, pač taka, čisto preprosta, da se
včasih kar tako brez razloga vse poklopi na en čuden način, ki ni niti slab ne
dober, samo neskončno paše
Ni komentarjev:
Objavite komentar