dežek

skušam premagati svoje predsodke do graha, ker grah je tak, tak zelen in nič kaj ugleden, tak brezvezen, kaj naj z njim, še štorklja ne po hiši kot to počne čebula, ampak samo leži tam v svoji posodici in čaka na boljše čase poleg rdeče pese in stročjega fižola, ker mi smo razvajeni otroci in v vsako hrano tlačimo koruzo iz konzerve in papriko pa paradižnik imamo radi, ker sta lepa in rdeča, ker so nas v reklamah nafilali z idejo, da so le tista tanjabolj rdeča jabolka zdrava, ker se svetijo in ker smo do danes že pozabili pravljico o Sneguljčici, da se mačeha veselo hihita, saj se ji niti v čarovnico ni treba več preoblačiti: svoje strupe lepo lično zapakira z napisom »pesticid« pa ga že ljudje sami uporabijo, da bodo njihove češnje manj piškave in jagod ne bodo jedli polži

ker ti polži, ti so pa od hudiča, veliki, rjavi, brez hišic lazijo še med žajbljom, ki naj bi se ga bali in odpirajo svoja velika polžja usta, da bi človek pomislil, da se zagrizejo čisto v vse, kar jim pride na pot, ampak ne! s svojimi tipalkami, ker vohajo pa verjetno ravno ne (hmm, Urška???), nekako zaznajo točno najslajše jagode, bognedaj, da bi se lotili njihovih listov, pha, to jih ne briga

so približno tako izbirčni kot jaz pa ti (saj veš: krajček;), ker jaz se ves čas sprašujem le o hrani, kaj naj jem, kaj naj sploh jem? potem pa se ustavljam v trgovinah z najbolj eksotičnimi policami, berem deklaracije v drobnem tisku, da me potem na večer bolijo oči in težko berem o Konstantinu pa o Adamu in kar je še teh zgodb, v katere padam čisto povsod, še v napihljiv čoln tlačim debele knjige in sem zaradi njih bolj v skrbeh kot zaradi ključev od avta in osebne: kaj če se prevrne, ne bo se, kaj pa če se, lj valovi pa dež bo, ampak potem se gladina umiri in v njej odsevajo oblaki in hribi in Bog je! res, skozi oblake posije snop njegovega obličja, da je že tako kičasto lepo, ah, ah, ah