lahno

vse, kar potrebuješ, je majhen balkon in že imaš poletje

za velikimi, hladnimi rjuhami se skriva senčni kotiček, mala mizica s knjigo in dva stola samo zate

(drugi, da iztegneš noge)

lubenica se hladi v hladilniku za čase, ko se bo jutro prevesilo v vroč dan, ti pa še z bosimi nogami zaliješ svojo meliso in žajbelj pa kapucinke, pobožaš vedno bolj rdečelično papriko, poduhaš baziliko in prešteješ paradižničke, če se je čez noč morda pojavil kakšen nov, vmes pa se že skuha tvoja kaša, vržeš vanjo nekaj koščkov temne čokolade z arancini, maček je zavzel celo posteljo, ampak nič ne de, naj uživa v zaroletani temi, naj se naspi, spočije, jaz že brskam med starimi revijami, ker se mi ne ljubi začeti s knjigo: ne eno, ne drugo, ne tretjo, več jih odprtih počiva povsod, kjer sem jaz doma – tako udomačujem prostore in puščam šalce od kakava in kozarce od ribezovega soka in kozarce od limonade in kozarce vsepovsod

bolj malo se mi ljubi iti kam, kamorkoli, ker se tako hitro udomim, zlezem v svoje udobno duplo in nočem ven, vidra pač, mnenja, da je doma najlepše, sploh, kadar ni nikogar, ki bi te motil, sploh, kadar gredo vsi sosedje na dopust z izjemo enega, ki vsako jutro ŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠ zaliva trato in rože

meni se ne da vsak dan niti ven na vrt, zato me je treba kot kakšnega psička vsakodnevno peljati na sprehod, ker sama takšnle podvige le načrtujem, pomalo sanjava, taka poletna, pa saj veš, kako je to

pa saj veš