27 junij 2007

my brain is squirmin like a toad

verjetno bi bilo najbolje pobegniti bosih podplatov (po možnosti na morje, da burja prepiha glavo in valovi odneso možgane), da bi le kartice poslane sporočale, da sem še nekje ...

naj vse razje sol in morske alge naj se naselijo v misli, da jih obrastejo in vino naj jih razžre

pritisniti delete je kot prerezati štrik (tega se ne dela, ker nihče, ampak res nihče, ne more biti Demoklej, četudi v Intersparu prodajajo meče po akcijski ceni, s 15 % popustom, ker, ane, UršKa, v hipermarketu in v Mercatorju so iste cene ...

in eden mi je enkrat rekel, da bi bil rad brezčuten, meni pa se zdi, da je želja po samozadostnosti le strah pred padcem ...

bojim se padati (hvala, da si me naučil)

pa smo rategnili jutro čez cel dan in se šli potapljat v zeleni čaj, da poravnamo račune, jaz tebi, ti meni in naslednje jutro sem bruhala od čiste ljubezni

neznosna lahkost bivanja

žal, ne bo šlo, več sreče prihodnjič

posoda pa se je spet začela nabirati v koritu, ker jo nihče noče pomit, pa čeprav sva kupila nov detergent (čisto navaden, iz nobene reklame) in novo gobico krpico karkoli že

spužvo napihnjeno od same vode z oklepom školjke

wc školjke za wc račke za fajn wc želve z rudečimi učmi

želve proklete z oklepi, ki nočejo nikogar pustiti blizu, ker nikogar ne potrebujejo, bolijihkurac, kakšni objemi, kakšne nežnosti ... meh ...

boj se prestrašenih ljudi

boj se dobrih ljudi

in ne, ni ti treba igrati nobene vloge, saj nismo v gledališču, v drami, drama, Drama, Igor Samobor bo igral namesto tebe z velikimi očmi otroka, Črimekundana bo igral, da ga tebi ne bo treba, ker če imaš nekoga rad, mu ne smeš dovoliti da gre, da ga odpeljajo brahmani strahov, da se skrije, da se pretvarja, da je neviden

ne smeš

pa kamorkoli že to pelje ...

magari v Patagonijo

1 komentar:

Aluminij pravi ...

Aj lajk dis bloG.