05 junij 2007

Kdo se kač boji?

Toliko se je vsega nabralo, da se je še moja žirafa prevrnila pod težo dogodkov in jogi sem dvakrat zamenjala v treh dneh, ker sem mislila, da stojim na trdnih tleh, pa so se mi ta spodmaknila: oh, ti ljudje, kako so nepredvidljivi, kako SMO nepredvidljivi, in kako hitro zamahnemo z roko in rečemo, da imamo vsega dovolj, pa čeprav se imamo tam nekje zadaj v zatilju še vedno najrajši na svetu. Si pišemo pisma z jezo in ihto, namesto, da bi vse te negativne vibracije nametali na blog ali pouštr preboksali, laufali nekam v temo in vse to, kar proti srdu in gnevu pomaga. S krivo hrbtenico in krivo vestjo bremena krivde se sprehajamo od piva do piva, češ saj nam nič ni, saj nam nič ni bilo, ampak ko ti pa tako zlahka od ust ali pa od pisala uide kakšna nesramnost, da se tako hitro porinemo v vodo, ko sami še vedno na bregu omahujoč stopicljamo in nikamor ne gremo in potem se toliko vsega tega nabere, da pod vso težo res ne moremo nositi vseh reber pokonci in zato samo še kozmodisk prenašamo namesto hrbtenice. Z žilicami v očeh popokanimi in pekočo dioptrijo se prekladamo in obsuvamo s koraki za nazaj, ki bi jih bilo treba v drugo smer zasukati, ker če enkrat začneš flenčati štrik in potem delaš vozel za vozlom, boš moral najprej zadnjega odvozlat, če hočeš stvar razrešit, ali pa s sabljo prerezat, ampak štrik je drag, čisto preveč evrov, pa četudi ga kupiš na climbersonly. Bo treba skrit tisti magyverski žepni nož in olfanož skrivit in z rjo prepleskat, da ne bo več uporaben, nohte postrišt in pogrist, da se še zobje zraven malce obrabijo, da ne bodo tako ostro sekali s sekali kot doslej. Pa s peno bi bilo treba obložiti besede, ki padajo kot odkruški skal na trdna tla, namesto na blazine - kakšna stara žimnica, da se ublažijo padci, pa ščepec potrpežljivosti in zaupanja vase in v druge, pa smo na konju, na kobili, skačemo čez kozo brez strahu, ker samo enkrat sem se čeznjo v steno zaletela (me je odneselo, hehe), pa še vedno upam kamorkoli skočt, samo spustit se je malce težje, sploh če se ti zdi, da se dobro držiš. Prosti padi zaupanja in visenja na štriku, ko smo v Gardalandu enkrat v osmem razredu štirje ljudje laufali od zelenega do zelenega semaforja do sedežev prostega pada, da smo lahko v enem kratkem trenutku neštetokrat za povrstjo padli dol. Do danes smo se vsi štirje izgubili, samo še pes nam je manjkal, pa bi se spet ponovila zgodba iz grotesknih Petih prijateljev, kot se ta vedno ponovi. Enkrat brez psa, drugič z, saj ni važno, a pes je a ni, če grize, in če laja, bodi vsaj ti tiho, če se že jaz trudim, da molčim in da ne molim rok in nog pod čekane grozeče, pa četudi ga kdaj pobožam, kar tako, ker se mi zazdi lep. Pa tebe bi božala po tistih laseh, ki jih nimaš, takolele bož, bož, bi te, ampak kaj, ko imam trenutno celo vrečo vsega raztreščenga povsod in se nimam časa s tem ukvarjat. Me ima, da bi na prebrala celo sveto pismo, po možnosti na stranišču, ker se mi zdi, da ta straniščna literatura en tak zares zanimiv fenomen. Enkrat sem v drugem ali tretjem razredu v delovni zvezek poleg slike majhnega okna napisala okenček in se mi to že od nekdaj zdi smešno. Sem preverila v pravopisu je ni, v SSKJ pa kot navadno ekspresivna raba, zato sem se danes sem prav nasmejala, ko je na neki strani pisalo: Za spreminjanje količin artiklov v košarice vpišite želeno količino v okenček. Meni se ne zdi ustrezno, je pa vsekakor simpatično inu ljubko, kot razne menjuješ, pa ostale rožice in cetke, sploh tiste prevedene so čudovite in ljudje so zares inovativni, da ne rečem človeki. Sploh so zabavni takrat, ko skušajo naglase postavljati in se jim zdi, da lahko kar enega od vseh treh naglasnih znamenj nekam napišejo, pa bo že v redu, približno tako kot jazst vejice nasuvam poljubno po občutku, bodo ljudje že vedeli, kako se izgovori: kartuzija Pletérje?, AnžéjD`ežan? - če jazst prav razumem te reči, sploh možno ni, da bi se krativec na tistile e tjale postavil, ampak mogoče: it' s just me, se ne bi čudila. Na splošno sem jezna nase in na to, da vedno zajebem, ko mi sploh ne bi bilo treba, in to, da sem lena in da se mi velikokrat enostavno ne da, vlačit tistega velikega kufra sebe s seboj, kaj šele da bi vzela še tistih sto vrečk in potovalk od koga drugega na svoja ramena, ampak včasih je dobro očala snet in z druge perspektive na situacijo pogledat, pa četudi ni ravno idealna, četudi pač brez dioptrije bolj malo sveta vidiš pred sabo. Uccellov vesoljni potop oktogonalni in zmedeni, stereoefekti zelenookrasti, cel kup vsega, da se sploh ne znajdeš, ko pogledaš in za trenutek sploh ne verjameš, da je zamzak kdaj obstajal. In polj se po celem internetu kregajo o PC-jih in Mac-ih, da človek samo še čaka, kdaj se debata preseli v kavarne, da ne bo nikjer več miru, in jaz, ki bi se lahko navadila na enega ali drugega, samo da mi en bi bilo treba vsak dan šaltat. Edina zares luštkana reč pri ljubkem obgriženem jabolčku, je bila ta, da mi je avtomatično dal slovenske narekovaje, eden spodaj, eden zgoraj, ah, jazst puristka (so me že dobili v kremplje, pha pha). V bistvu imam rada svoj stari PC, ki se mi vsakič sesuje, ko ga skušam ugasnit, sem že skoraj navezana na tisti moder ekran, edino kar mi je žal je, da sem razšraufala tistega ta res najstarejšega še s tetrisom na njem, da je za njim ostalo le nekaj tavelkih disket in ena miška in ena tipkovnica, z nemškimi umlauti, ki se praši na steni. Je bil to vedno moj problem, da sem bila preveč radovedna in so me že v osnovni šoli z vzdevkom firbec obmetavali, in ves tisti čas prej, ko sem vse igrače na baterije pokvarila, ker me je zanimalo kako delujejo in šraufecigerji so bili vedno ena mojih najljubših reči - sem si itak zmeraj želela biti MacGyver. Agnus mu je ime, če mogoče še kdo ne ve, in enkrat zadnjič sem se med smrekami v gozdu izgubljala in skorajda že jedla čebele, ker sem zares, sva zares, hotela v eno bajto tako lepo leseno na prvi pogled zaljubila, pa nama ni nikakor uspelo tistih vrat odpret in pogruntat zapiralnega sistema, pa res naju je zanimalo kaj je znotraj: nama ni ratalo drugače kot čez streho, da sem si skoraj lopatca zlomila, ko si na moja ramena stopil. Sva žvečila koreninice z okusom po repi, pa šmarnice drgnila ob zapestje, da vidiva če so strupene in laufala od drevesa do drevesa, da naju zlobni Ljubljančani ob svojih vikendih ne bi videli, in polj sva čez balkon v zaklenjeno hišo zlezla, ker vlomilca morata biti vedno dva: eden močen, da se lahko gor potegne in drugi suh, da lahko čez kakšno lukno zleze, če je treba. V bistvu je vse tolele ena čudna zadeva, ker bi bilo veliko lažje tiste figurice iz kinderjajčka po pesku prestavljat ali pa jaslice ustvarjat, kot pa zaresne ljudi prepričevt v karkoli, ali pa se označevt tako nekako kot socializiran mizantrop: you are what you is, ane, Frank Zappa? Pa že tri dni mi hodi po glavi tisti komad, ki sem ga slišala samo enkrat, od Braneta, od Otrok socializma, en tak refren, ki se ti zares vtisne v možgane:„Pejd ga pogledat, Brane, pejd ga pogledat, Brane, no!” Itak smo vsi egoisti in se po Vasariju še štiri leta po smrti ubijamo, namesto da bi sanjali kakšne frjolične pikapolonice ali turkizno zelene slončke z rumenimi pikami, da bi enkrat za vselej vse prespal. Ni res: kulj se je trudit in vedno je fajn, ko ti rata premagat tveganje, ki si se ga bal. Igrica je, zato človek ne jezi se, četudi s kom igraš šah, ker itak ni nobene igrice v kateri bi bili lahko vsi zmagovalci: vedno vsaj eden izvisi, ker se ne more pofočkat in polj on miži. Res je lepo, če ti kdo kaj kdaj podari kar tako, samo zato ker si (ali pa zato, ker si mu pomagal zmetat vse natlačaneno iz njega). Pa če kdo slučajno vse to prebere, vse te besede in stavke in povedi, naj me pocuka za rokav - mu častim kakav ali čaj ali sok ali kavo, ampak zares, ker zadnje čase sem res radodarna, in vsi tisti, ki se vam to že obljubila, pa še nisem uresničila - še en mesec potrpljenja lepo prosim, da malce zadiham svobodno, in se naberejo obresti na banki vezane iz tistih centov časa darovanih, se obrnejo na borzi in indeksi zrastejo do neba, da se jih potem lahko proda in izkoristi: obljube z neostikom držim, četudi z zamudo in kač se zares ne bojim pod pogojem, da se bo še kaj naprej od njih premaknilo.

Ni komentarjev: