Ni tako enostavno, da bi zavijanje v barve katerekoli
zastave karkoli pomagalo, pa naj si bo ta francoska ali mavrična. »Zastave so
depresivne,« sem rekla zadnjič, pa se nihče ni pretirano strinjal, kot da bi
bili državni in drugi veliki simboli nekaj pozitivnega, nekaj, česar še nismo
prerasli od takrat, ko smo risali pis znakce in smajlije na puščice in mize,
jih vrezovali v les in na neki deklarativni ravni verjeli v to, da se imamo
lahko vsi radi, čeprav smo se – tipično najstniško – v resnici počutili zelo
sami, zelo nerazumljeni, zelo drugačni od drugih. Itak.
Vsi ti roki in meje so zelo napačno zastavljeni, napačno
postavljeni, kot vejice v marsikaterem besedilu, ne znam jih organizirati tako,
da bi se vse poklopilo, niti ne verjamem, da se lahko: marsikaj bom zgrešila,
ne bi bila dobra v smučanju med količki pri veleslalomu, nisem za tapkanje ali
lovljenje žog, bolj za izmikanje, čeprav to ni lastnost, s katero bi se lahko
kdorkoli hvalil. Trefnem le včasih, nekoč sem kot za stavo zadela na vsaki
nagradni igri ali tomboli, ki sem se jo udeležila, potem pa me je te vrste
sreča nekako zapustila in ne dobivam več majic z logotipi firm in salvetov od
droge kolinske.
Imam odličen izgovor, a me vseeno matra, prvič v življenju
se mi ne zdi samo ne prav to, da nisem bolj javna, bolj glasna, ampak me tudi
moti in mi para živce, ker je tak čas, da se celo v moje zapise prikradejo
velike začetnice in ločila, opozarjajo nase, česar sicer ne znam, hkrati pa vsi
tisti plani o mirnem sanjarjenju in branju stripov v postelji vsaj en mesec
niso bili ravno realni, priznam – sedaj sem na začetku čakanja na božič, murphy
mi je zagodel, da se enkrat za spremembo veselim prav v delu leta, ki je v
reklamah videti najbolj srečno.
Taka razlika med depresivno realnostjo z orbanovimi
žiletkastimi ograjami, ki so uvožene k nam iz ameriških sanj z globalizacijo,
končno sivi november, čeprav z nekimi željami, ne še čisto otopeli, še z veliko
tistimi, ki jih najdeš nepričakovano in menijo, da je treba mehanizme fašizmov
razkriti, da se je treba znebiti strahu in ne verjeti vanj ne glede na vse, to
je tisto, kar se bo upam še malo bolj prižgalo v prazničnem času, čeprav tega
ne verjamem najbolj: v resnici bodo tleli in žgali taki in drugačni
nacionalizmi, ki so seveda utemeljeni na krščanskih tradicionalnih vrednotah,
naravnih in naših – pa so res tako zelo naše?
Vedite: božično jelko smo uvozili iz malomeščanstva, ki
seveda nikoli ni bilo slovensko, če se že ponašamo s to besedo, ki v resnici
ničesar ne pomeni, še žlikrofov s kranjskimi klobasami in blejskim jezerom ne,
ker je večinsko kmečko prebivalstvo pač jedlo žgance ali zelje, kuharske
bukvice in Vodnik ter vsa ta kultura najbrž ni bila namenjena bajtarjem, ki so
nas zaplodili v temni kamri ob krušni peči brez besed in vzdihovanja, čeprav je
ženske marsikdaj bolelo, a so morale biti tiho: tu nekje je tisto, kar je naše,
slovensko, če hočete, krščansko, mučno, zatohlo, ni treba reči slovenceljsko,
ni treba na to kazati s prstom, ni treba manjvrednostnega kompleksa: mogoče
lahko samo ugotovimo, da je res zelo nepomembno in gremo končno naprej
Ni komentarjev:
Objavite komentar