Noč me ne zanima več, ker je mrzla in primerna za spanje. Sove
so samo za občudovanje, Bruckner in vsi ti ljudje, ki s starostjo postajajo
'preudarni' in 'realni', v resnici pa se jim le okrepijo predsodki in strahovi.
Predvsem strahovi pred sovami in nočjo ter ljubezen do klasične glasbe. Nismo
na dobri poti, ne zasebno ne javno. Dogodki nas prehitevajo, snujemo življenja
in se bojimo zanje, še preden se zares kaj zgodi. Svet je pač nepravičen,
kajneda, le kdo bi si mislil. In zato naj tak tudi ostane. Orwellova živalska
farma, tolikokrat zlorabljena teorija evolucije in tisti kvazi večni zakon, da
močnejši vedno zmaga. Tako v naravi kot kje drugje.
Kadar mi besede ne tečejo, se vmes zgodijo zatiki. Pike in
druga ločila. Velike začetnice. Vozli v možganskih vijugah. Nobene poezije. Kot
da sicer je, ker tako ali tako ni časa za nežnost v teh resnih trenutkih, ko se
svet, kot ga poznamo, podira sam vase. Naše vrednote so zahodne. Orožje in
vojna. Globalizacija in igre brez meja, da v tem smislu ni več razlike med
vzhodom in zahodom. Vsi smo jezni in se gremo, kdo ima večjega, daljšega,
močnejšega. Napenjamo mišice, geste in besede. Pištole streljajo. Puške, tanki,
letala. Kot da so to čisto običajne besede našega vsakdana. Otroke bo spet
treba naučiti, kaj pomenijo, ne pa, da triletnik prime plastično pištolo in
nima pojma, kaj je to in zakaj se uporablja.
Strahovi so najprej majhni, nato se razrastejo.
Homoseksualci ali pribežniki, bodeče ograje, ki zarežejo v ideale neke svobode.
Navidezne, seveda, to smo se že naučili. Take, ki se jo da kupiti z veliko
kapitalizma, ki prodaja, prodaja, prodaja. Propaganda islamske države. Medijski
stroji kot odraz realnosti iz glav ljudi. Poslušajte debate okrog vas, ko
stojite v vrsti v trgovini ali na banki. Neškodljivi upokojenci, ki se jim
lasje postavljajo pokonci in ježi dlaka. Stopimo skupaj kot leta 91 ne glede na
to, ali smo ta rdeči ali za janša, spet enkrat istega mnenja in s skupnim
sovražnikom vsi od ljudmile do mlačnih in modernih centralistov bi zaščitili
meje in jih ubranili. Pred kom?
Edino Primc in njegova kompanija živijo v neki vzporedni
resničnosti, v kateri en sam boj ni dovolj. Treba je zaščititi naše vrednote,
pa čeprav se ograje postavlja le v glavi in z zakoni. Pa saj ni dosti drugače.
Ravno tako neresnično, ravno tako izkrivljeni pogledi. Kot da bi se svet v
nekaj mesecih zelo spremenil, pa čeprav je točno tak, kot je od nekdaj bil. Pa
saj ravno to je tisto. To nenehno vračanje k naravi in preteklim idealom. V 21.
stoletju smo. Spremembe, dobrodošle!
Ni komentarjev:
Objavite komentar