če ni sorazmerja , simetričnosti dveh premic,
ki gresta lahko v nekaterih ujetih trenutkih proti neskončnosti matematične
abstraktnosti in abstraktnosti nasploh (»glava je težka na abstraktni podlagi« – Morovič), potem, potem se misli kaj hitro skrajšajo v brezvezno omejeno
daljico z začetkom in koncem tukaj in zdaj, v slogu novoreka carpediem in teh
for, kot da ne bi nihče bral knjige vseh knjig na lestvici svetovno prodajanih
hitov bestselerjev, v kateri lepo piše, da je dnevu dovolj njegovo zlo
če obtičiš na tisti točki kratkoročnih ciljev
in osnovnih potreb (moram pit, moram jest, moram plačevat davke in zavarovanje,
moram seksat, moram spat, moram preživet), potem, potem se ti kaj hitro zgodi,
da ti vsakdanja skodela riža povzroča predvsem nelagodje, ker z njo nisi
zadovoljen, medtem ko na Kitajskem so in medtem ko v Afriki otroci stradajo in
je recesija in vse to, ti pa zamejen, ujet v dan za dnem, notri, tu, kjer je
precej banalen in dolgočasen svet, da ni čudno, da, dada v mislih ni idej za
razmišljanje še o čem drugem kot o tem, po kaj je treba v trgovino
kruh in mleko pa banane in včasih še piškoti,
to je vsa naša domišljija, iz katere se lahko razvije le koncept kolobarjenja
na vrtni gredici, ne pa kakšna bolj zapletena, abstraktna mišljenja o svetu,
vladajoči demokraciji kapitalizma, o tistih pogledih, ki se pnejo in klijejo iz
širših njiv globalizacije, ki se napajajo direktno na čisti štrom, ne pa mi, ki
se gremo provincializem, stran od vsega, stran od betona, nazaj k naravi, kot
da bi živeli tam nekje v 18. stoletju
zagozdena sem in ni mi všeč. s piko na sredi
stavka. s. piko. za. vsako. besedo. zabarikadirana med ograje malega sveta neke
soseske postajam primestni malomeščanski vrtičkar, ki pometa samo pred lastnim
pragom, zato zares pod nujno potrebujem nekoga, da me zbrca, nažene, požene v
še kaj drugega kot boj za preživetje in služenje denarcev, naj dobim domačo
nalogo, lepo prosim, ampak ne preveč domačo, ker se mi že malo kozla in feclja
od tega pojma avtohtonega nacionalizma, ki poganja pred našo lokalno trgovino
vsak dan na zanič kavi med ljudmi s preveč časa
a mi lahko kdo vzame malo časa?
3 komentarji:
Gremo v hribe. Brez besed, samo štetje korakov.
Hribi so nekaj ur časa predaleč - rata mi le dirjanje s kolesom, kar nekam v neznano. Takrat ne štejem, ker se je potem spet treba zasedeti za nekaj dni in odštevati - še malo, še malo.
Kam je šel pa tvoj blog? V hribe?;)
Po domače, si seronja. Pravzaprav sploh nočeš, da ti kdo vzame malo časa, ker si želiš zgolj malce naklonjenosti, s katero pa itak ne veš, kaj bi počela, ker je tako lažje... Ali kako? :)
Moj "blog" se je preselil. Ga boš že našla, če ga boš, tako kot si ga enkrat že...
Objavite komentar