išče se fizična delovna sila, moškim je laže,
s svojimi velikimi hrbti, močnimi rokami, biološka pogojenost spola, kariere,
preživetja, brez enakopravnosti in s precej tistega darwinzma, ki se ga citira
kot opravičilo ali izgovor, potem pa jih stlačijo še v tehnične poklice, v
naravoslovje, puncam pa v želje in sanje vgradijo ideal učiteljice, ker bo
gospodinja tako ali tako, prala štumfe in gate in kuhala kosila, le da ob tem v
21. stoletju ženska pravzaprav uživa – peče potice in barva pirhe, vse domače,
še malo pošiva, pokvačka, povrtnari, mimogrede diy prepleska sobo, naredi vsaj
par otrok in pošmirgla kak star predalnik
moja realna tla so precej groba, takšna
brezoblična, poseljena s pesimizmom boljšega jutri v stilu sječas li se dolly
bell, precej premočrta, pragmatična in pobruhana tla kakšnega pajzla, umazana,
s kosmi prahu, madeži vlage, plesni, da zares prav blazno verjamem v krasni
novi svet, tak orwellsko mitolški, z državo v razporku hlač ali med nogami, z
birokracijo v želodcu, da se v ustnem zadahu voha vsa zakisanost, zasluznjenost
njenih organov
še prej se naselijo glive tja, kjer je vlaga v
zraku večja od njene porabe, izdihan zrak se nabira na zarošenih mejah
podalpske domovine, pa tak nacionalizem, hribe imajo tudi drugje, revolucija ne
bo prav nič pomagala, niti ne akcije očiščenja smeti ali posta ali vstajenja
velike noči: samo še več jajc, smeti in navlake pride na plan, pralnih strojev
in gradbenega materiala v kakšnih vrtačah in jamah, lepo pokrito s polivinilom
in malo zakamuflirano s kupi zemlje, da se azbest lahko lepo razkraja v pitno
vodo našega naravnega bogastva, turističnih lepot in čudovitih pajsažev, ki so
jih občudovali celo naši veliki impresionisti slavnih imen, ki tlijo v srcih
skupaj s cerkvicami na vsakem griču: zataknjeni v anahroniji
tu nekje smo, tu
nekje živimo, za to se potegujejo naši sindikati, ker smo si uravnoteženo in
demokratično za dedka mraza, božička in
miklavža naprosili napačne predstave zlate zgodvine naše karantanije in
habsburške monarhije, jugoslavije, odvisno od političnega prepričanja in barve
velikonočnih jajc, ki se sedaj še vedno valjajo po hladilnikih širom po državi
in nihče ne ve točno, kaj bi z njimi, morda v regratovo solato, kakšno mesno
štruco, potem se pa naša domišljija že neha
za razširjanje žil od prazničnega holesterola,
namesto zlivanja žolča na parlament, vlado in one zgoraj, kdorkoli že za
kogarkoli so, pjte na ptuj v velevniku, ker se splača iti tja celo ponoči v
največjem snegu, kaj šele takole na pomlad pa na liferante: 18. 4. (brez nule
spredaj, lepoprosim, ker to NI osebni slog), potem pa je treba tam nekje do binkošti v
kakšni uri dobesedno požreti Wernerjev Na strmini, ker ima ravno prav tistega
kriminalkastega suspenza in je ravno prav kratek, da se ti ga zdi škoda pustiti
za naslednji dan, hkrati pa gre za eno boljših branj zadnjega časa, lucidna kritika družbe skozi
oči dveh sogovornikov z različnimi pogledi, za nagradnjo in za še večje
sladkokusce pa se lepo prosim spoznajte z Ilmo Rakusa, ki se bere veliko veliko bolj počasi: ena sama poezija v
proznih odlomkih spominov, neverjetno zdrav odnos do urejenega sveta in veselje
ob širjenju prostorov svobode, predvsem pa slog
Ni komentarjev:
Objavite komentar