tipkovnice mi odmirajo pod rokami, medtem ko v
želodčni kislini namakam mastnega lososa, ki vleče dol telo in duha in vse to,
nekam v kakšno onesnaženo sladkovodno kotanjo, o kateri uboga gojena žival
lahko le sanja
drstenje je že samo po obliki tolikanj lepša
beseda od tistih človeških, ki jih uporabljamo v različne namene, ko se ugasne
luč, da se skrijejo tabuji in predsodki, ki jih nekateri vidijo celo v
simpatično duhovitih knjigicah za otroke, da se skrijejo strije od šestih
porodov, da jezus ne vidi, medtem ko nad zakonsko posteljo visi pribit na
križu, da ne vidi naših egoističnih vrednostnih sistemov, ki se sprenevedajo,
da na prvo mesto postavljajo kogar koli drugega kot nas osebno
mi bi jih imeli, otročiče, ker je precej fino
imeti nekoga, da te na stara leta, ko ne dobiš pokojnine, preživlja, da te
pelje k zdravniku, ker sicer sveti in vsi ostali posvetni zakoni in grešne
zveze postanejo malček dologočasni v svojem ponavljanju vedno iste rutine, ko
še drstenje odnesejo samo spomini na tiste počitnice, ko smo bili še mladi in
čili
hja, je lepo, da ti v naročje stisnejo vsaj
kakšnega vnuka, boli tebe zares za oblike družine, čeprav na deklerativni ravni
zatruješ drugače pred klapo v gostilni in se v službi na čik pavzi vsi glasno
razgovorite proti, kar je vedno za vrednote, pri mojem očetu je bilo deset
otrok pa so kljub revščini vse gor spravili, ja, ja, ne pa sedaj, ko se mladina
preserava in se sploh ne več, kaj je naravno, take bi jst vse delat puslou,
orng delat, medtem ko se država perverno s svojo zakonodajo meša v intimo
Ni komentarjev:
Objavite komentar