zabigecana v februarju, ki sem ga pozabila na
koledarju, se spotikam ob mezenje pomladi izza vsemogočih razpok, ki pokajo po
šivih recesije, z eno nogo vedno malo zabetonirana nekam nazaj v retrospektivo
zgodovine vsegamogočega, ki je zoženo na pogled s točno določenim kulturnim
okvirom moje dioptrije šolskega sistema, države, vzgoje, samih lepih stvari, iz
katerih rastejo precej anahrone vrednote, na primer domoljublje, ki se ti
zatakne nekam med rebra in tam ostane, pozabljeno kot katerikoli drug ideal
po krvi se preteka izdajstvo, še v priimek so nam ga
zapisali, ker nismo mi tisti, ki bi s sklonjeno glavo potrpežljivo čakali, da
nam nekdo lahko nakloni spoštovanje zaradi našega vztrajanja z glavo v pesku
hlapčevanja, ne gre pa to tako zelo na glas in s šundrom, ampak hop, kot gams
čez alpe nekam gor v beli svet, ki je v svetu globalizacije še povečan, zato je
res smrtni greh obtičati za vedno v hiši na kredite v rodni vasici, ponosen na
svoje korenine, razmnožen čim večkrat, da vesolje obvarujemo pred izumrtjem
klenih, pridnih, naših delovnih slovencev, ki ne kradejo, ki ne lažejo, ki ne
seksajo, samo plodijo se znotraj blagoslovljene zakonske zveze, zidajo hiše in
kariere, marljivo, počasi, z veliko odrekanja in tekanja po klancih življenja v
tej solzni šentflorjanski dolini na sončni strani sveta: welcome
Ni komentarjev:
Objavite komentar