brez pik

včasih se odločim, da takole pa res ne bo več šlo in potem se, če se zares dobro prepričam in še malo potrudim, vse skupaj začne vrteti v drugo smer – že predolgo se gremo downhill recesije

morda je tako zato, ker ne plezamo več v višino, ker se je zrak gori spridil – v bistvu se je doli, ker zatohlo smrdi po pivu in velikih gobcih besedovanja, da se ti zamerijo svetovi, ki so ti bili nekdaj tako blizu – prerobati so, preflegmatični, klic divjine in taka neodgovorna sranja, jaz pa morda le precivilizirana kot kakšni razkuhani špageti, škrob, ki se ti naseli v žile in jih zaštopa – ne gre več naprej niti nazaj, pa virusi, bakterije, vnetja, poškodbe sklepov, samo ljubo zdravje, morda zato, ker smo si za novega leta premalo želeli, ker smo bili zadovoljni in malo otopeli in smo pili zanič šampanjec malo po polnoči nekje tam daleč v krajih, ki jih je civilizacija pokvarila, zmrcvarila, onesnažila in jim pustila razpadajoče kafane med mivko, iz katere štrlijo kanalizacijske cevi, na drugi strani pečine pa potepuški psi in revščina med pomarančami izobilja

včasih je tako težko za nazaj določiti točne koordinate rubikona, ker pač ne vemo točno kje in kdaj se nam je tista kocka iz žepa skotalila in se izgubila in smo zgrešili pot, cilja pa tako ali tako nikoli nismo imeli, ker se gremo že celo življenje največ petletke, vse ostalo pa je daljna prihodnost, kaj bom jaz, ko bom velika pa kaj bo ati pa mami pa stara mama pa ti pa on pa mi vsi: predvsem bomo stari in betežni

in nas bodo boleli kolki pa kolena in krčne žile bomo imeli in iz dežja bomo prišli pod kap – srčno, možgansko, kakršnokoli, vse sorte nas čaka, kontracepcijske tabletke so šele začetek, potem začneš pridajati tiste za alergijo pa sempatja kakšen aspirin, lekadol, marivarin, dokler ne potrebuješ kar naenkrat tiste škatlice, razdeljene po delih dneva, v njej pa sami pisani bombončki, lepi, gladki, svetleči, kurativa pa povite noge, previte noge, vložki, plenice, pešanje sluha in vida

yes yo, veselo v prihodnost z vlakom smrti, lunapark življenja vas vabi, danes, jutri pa je nov dan, nenehna vzhičenost propagande, ki se ti zagabi kot socialistični zanos nenehnega veselja

po tej plati se ni kaj prida spremenilo, morda le sofisticiralo in so tudi za emote našli tržno nišo, tisti, ki se ji izogibajo pa vse prehitro ne ločijo več zrnja od plev, Dalajlama, Paolo Choelo, Duhovno zdravljenje, Samozdravljenje s karmično diagnostiko na isti polici, šestmesečne čakalne dobe pri zdravniku in veliko krajše v trgovini, v gostilne pa še vedno zaradi pohanega sira in pomfrija pa na pico, posebej tja, kjer imajo velike, vedno polna parkirišča, čim več tort, krofov in peciva, internet kot novodobna televizija, pred katero obsedimo in tečejo ure in dnevi, mi pa ujeti v rutino, ki nam ni všeč, kriva pa je vlada, ta, una ali pač se to še vleče že od zdavanj, ko so po naših krajih še lazili ta (vstavi poljubno barvo) rdeči/beli/črni in so še danes na vseh položajih, ah, marija sveta, naš tito ali pač naš župnik bi že znala rešiti tole, če bi mu pustili, ampak ta naš župan je pa od vseh najhujši, ta je njihov, samo za svojo rit skrbi

kot da mi vsi nismo isti, ko nas zares sploh ne briga več, kaj vse se dogaja v Iraku, v Sudanu, Guantanamo, kaj je že to?, Izrael, Palestina, Rusija in umori – nas ne zanima, nimamo časa, vse gre mimo, preberemo le kakšen naslov v Novicah, ker ves čas skrbimo le zase, da bi bili čili in uspešni, tekamo po potkah, po poljih, po cestah, laufanje kot nacionalni šport, ah, kaj nacionalni, to ni več v modi, globalni!, z ipodom v ušesih, posebnih supergah, pajkicah, anoraku, ura za merjenje hitrosti in utripa, same take stvari, da bi jih kar kupil, ker takrat, ko bo tale generacija odrasla, zrasla in se postarala, bodo tako ali tako že rutinsko menjali kolenske sklepe, ki pri teku najbolj trpijo, sploh če je v igri še prevelika teža, jap, rutinsko, kdor si bo seveda lahko plačal