vse!

ljudje vse vedo in povsod so že bili, pa nikoli nikamor ne gredo: tam ob kavi in kremšnitah in polno obloženi mizi se snujejo debate o boksu, o boingih in antonovih, kako pristajajo, kako mu je enkrat počila guma in o svinjariji okrog letališča, o učiteljicah Zdenkah, vse sorte tekmah, o francoskih solatah, ki jih lahko vsak dan sveže kupite v trgovini, še politiko bi privlekli iz žepa pa bi bilo popolno

celiakija razsaja kot kakšna gripa, vsi jo imajo, da se ti v mislih že furajo filmi zarote proizvajalcev brezglutenskih izdelkov, ki seveda niso poceni, ker ta naš svet, je svet zaupanja, anede, zaupanja znamkam v reklamah pa skuši iz tuša, hani suralovi, samim avtoritetam, ki so tu za nas, ki jih skrbi za našo črevesno floro, za ph naše nožnice, za dolžino trepalnic in mehkost našega perila

kolo na kolesu je pa še vedno kolo, ker se ga da napumpati, če pa poči na avtu je treba menjati gumo – nič lažjega, pokazal ti bom, je rekel Melhijad, on – vseznalec, jaz pa dete, ki se je komajda naučilo ločiti ptiča od netopirja, kolesje časa se vedno hitreje premika, sploh če ti bremze ne delajo najbolje in vsi zapisujejo v svoje lične moleskine neke datume, jih obkrožajo z rdečo in plavo in počrtujejo, kolo sreče pa nič