pogorelci

peteršilj v loncu na balkonu malo zmrzuje in malo se mi suši – zaprla sem vrata ven in se potopila v svoj razsuti svet, ker mi čevlji premočijo in ker vedno oblečem pretanke hlače, ampak ne le zato, ko mi ravno na moj najljubši dan v tednu prirerajo zabave, jaz pa tako izpraznjena – da so šli v enem sunku vsi spomini, vse fotografije, crknil disk, že drugič letos in seveda me še ni izučilo, tako izpraznjena, da se res ne mislim zopet takoj napolniti, ampak bi nevezana kot po požaru še malo lebdela in se zamislila nad vsemi temi knjigami, ki jih posedujem – in nad tem, da je vse naše življenje strpano v računalnik, poslušanje glasbe, gledanje filmov, pisanje, fotografije od takrat, ko nismo za računalnikom in vse je tako lepo urejeno samo zate, samo klikaš med izbranimi možnostmi, kot pravi Aljoša Harlamov v Bildungsromanu, omreženi doma in kjerkoli, globalizirani, da marsikaj drugega pade na pogorišče zgodovine, stare knjige, ki se nabirajo v moji omari, Titova izbrana dela in nikoli brana, ampak izdana poezija, loto sistemi, kalkulač, vse sorte, prah, stara pumpa, koleščki za rolerje in imbus ključi, listki in vstopnice, stare matične plošče, plastenke, vse na pogorišču mojega sveta, ki je tak, razdrobljen: v parih mesecih sem razbila najljubšo šalco, odbila ročaj najlepšemu čajniku na svetu in si nohte na levi roki namazala s svetlečim pink lakom, rožnatim kot bodoča vinjeta, da sem v panični ihti začela iskati pozabeljeni aceton, ker kot si rekel: to res ni zate, medtem ko sem sanjala o magnetnem šraufencigarju in sem šraufala šraufe, pa zamenjala vse skupaj za eno ležanje pod Missouri Skyem, da sem prišla domov brez ruzaka in brez denarnice in brez ključev od vrat, ampak z enim kakurotom, z umetelno izrezljanim nožem za pisma izrezanim iz časopisa samo zame in vedno me fasicinira notranjost računalnikov, ne tista, ki jo vidimo preko Oken, ker sedaj imam slovenske, ampak ona iz žic in iz, kaj že, pinov pa vse sorte čipov, zatičev in šraufov – sem že povedala, da rada šraufam in da obožujem kvalitetne šraufencigarje – bi morala narediti eno tako zbirko, tako kot imam džezve na polici, ampak sedaj ne vem, kam z njimi, bakrenimi, pikčastimi, porisanimi, vse sorte in na steni imam celo mesto – matično ploščo iz časov, ko se je na računalnike igralo le tetris – to so uličice in hiše in izgleda kot tloris neke industrijske četrti s tovarnami, dimniki in kar je še tega in namesto čaja sem si za zajtrk naredila sok iz korenčka in iz ingverja in jabolk in manadarine, da sem ga pila iz vinskega kozarca, ker dan je bil tak, malo prazen in malo poln, ampak vse zares do skrajnosti, da te čustva previharijo od najvišje točke, ko vriskaš od veselja in si ves vzhičen, pa do tistega dna, ko nižje skorajda ne more iti – te zabije dol v zemljo dejstvo, da je šlo par let življenja k vragu, da so šli pomembni podatki, ure trdega dela, ker v bistvu ničesar ni, vse je tako prekleto krhko, vse je tako prekleto krhko, da se zares bojim navezati, jaz, ki se tako težko ločim od stvari in vsak papirček, ki se mi valja po žepih zaradi čustvene vrednosti nalimam na steno ali v zvezek, pha, kako sem načelna, ampak je pa en tak zanimiv občutek, kot da bi bi voda odnesla, kot da bi na novo prebelila sobo, ne da začnem ponovno od začetka – to se ne da, ker spomine še vedno nosim v sebi, rada jih imam, moji so, to sem jaz, ampak je pa tako, da se lažje zadiha, kot tisto navodilo, ko si mi zadnjič suvereno nazaj na moje jamrajoče pisanje odgovoril: uzmi bronhi. lakše se diše.