izcimljanje

iz mene se izcimlja svet skozi drobovje kot odgovor na tisto zloglasno vprašanje, a pol bruhaš, ki ga kar ne morem potlačiti dovolj globoko, da bi ga pozabila in potem okoli sebe kopičim vse mogoče – preteklost zajtrka prosene kaše, praznega kozarca, umazanih štumfov na tleh in obet prihodnosti sveže opranega perila, na pol odprte knjige in čokoladnih božičkov, ki napovedujejo tisti čas leta, ko bi bili vsi pri miru, pa vsi hitimo in si želimo, da drugo leto pa res ne bi, vmes pa med snežikami sanjam jesen z bučami, ki so kar nekam izginile, in veliko toplih barv, pa so ostala le še zardela jabolka in lesene gajbice

razpokane ustnice napovedujejo zimo, ko poljubi bolj drsijo z okusom po medu in namesto v laseh bom imela cvetni prah med zobmi: je bojda dobro za odpornost, te pa nam manjka, z upogljivimi hrbtenicami se valjamo po stolih, ki jim ne delajo nobene usluge, ampak smo se navadili na vso to pasivnost, tako nas vzgajamo, da kar obsedimo, in če že vstanemo se premaknemo le nekaj korakov do naslednjega stola

blagor fantom, ki vsaj na wcju stojijo, mi pa sedečke še tam sklonjene daleč naprej, ker je bojda tako pravilno, da čisto vse odteče, sem brala v kliničnem na urologiji neke plakate med čakanjem na pomlad, letno časje, to brezčasje, ker mi spremebe ne grejo od rok in prideš od zunaj ves zimski in lep, na, neki mam zate, s kepo v dlaneh, da jo dava v šalčko in opazujeva, kako počasi mineva, se raztaplja, spreminja agregatno stanje

kot jaz, ženšče labilno, skačem od evforije do največje potrtosti v petih minutah, se vozim z bmxom po grbinah in strminah hormonskih poskokov in se nažiram z jedilno čokolado, ko moram sama pred sabo zbrisati vse tanajbolj neumne igrice z računalnika, tiste, ki jih že po defaultu dobiš zraven oken, ker mi uničujejo večere, ko me premami spider solitaire, da ga nažigam vsaj dokler ne zmagam s 4 % verjetnostjo, ura pa gre nekam v tri krasne, nekam proti jutri, ko bom vse to, kar bi morala danes in še več, večna optimistka