še vedno se grejem pri ideji poletja, čeprav se že duha cimet pa sanjam o kardamomu – morda samo zaradi imena pa zaradi marketinških potez, ko k vsem reklamam prilagajo še posušene pomarančne rezine – mi imamo eno zares grenko grenivko že od pamtiveka v košarici, morda bo tam dočakala svojo starost, morda se bo posušila, kot tista mandarina, ki sem jo enkrat dobila za darilo, in ugotovila, da tako delajo plastične – še vedno trda lupina, ohranila je barvo in obliko
zašla sem med vse te vitamine in v orrranžno, čeprav je ni veliko v teh sivih dneh: še sveče so po večini rdeče – ne vem, od kod ta moda, zato moja jutra nujno potrebujejo malo kakijev ali pa vsaj korenčkov sok in prav nobenega glavnika – si jemljem svobodo, da iz pod kupa vsega, kar se je tam nabralo, vlačim preprogo za jogo in jo postavim v kot – da se ne bo zmečkala, kaj več se mi trenutno ne ljubi, kaj več pride kdaj drugič, jeseni se zabubim in vsi ostali z elanom v krilih zletijo mimo mene, da imajo do pomladi že vse porihtano in narejeno: se poročijo, rojevajo otroke, diplomirajo, službujejo, hodijo v hribe, telovadijo in kaj vem kaj še
itak se primerjam z drugimi: brez tega ne gre, kontrastivna analiza, še knjige beremo na ta način in filme, bi pogledala kakšen res dober film in šla bi na kakšno res dobro predstavo, po kateri ne bi rabila antidoze narave in fizičnega, ker ta zakajena kultura kljub protikadilskemu zakonu, ki meče na oder jajca in granitne kocke kot našuntani dijaki v parlament, mi nekako ne steče prav po grlu, zato s polnim mehurjem bežim stran veliko prehitro po avtocestni temi mimo dela na cesti in s cmokom v grlu, ker tu je še tisti konflikt med javnim in zasebnim, en kup reči, cele gajbice jabolk, ki jih nosimo gor in dol in prebiramo in prešamo v mošt, da nas vse prav fino nažene
ta teden moja mami organizira tečaj kuhanja korenčkovega soka z jabolki, ker mi smo zasvojenci, orrranžno rjuho sem pogrnila in si pripravila orrranžno prevleko za blazino, dokler nisem ugotovila, da je poušter nekam izginil, pa nič ne de, saj ga tako ali tako ne rabim, ko skušam spati na hrbtu in se premetavam, ker na hrbtu enostavno ne znam spati, potem pa se obrnem na trebuh in razmišljam, da tako ne bi šlo, če bi bila noseča, ampak to sploh ni važno, kaj pa vrat, vrat je v tem položaju tako postrani zakrčen, kot da ni dovolj otrdel že od sedenja in buljenja v ekrane, torej na hrbet, saj tako ali tako tudi na trebuhu ne morem zaspati
insomnija pa listje, ki je spolzko in klopi, od kod so se sedaj vzeli klopi, ko bi moral biti že sneg in v torto sem vrgla par kapljic jagodnega ekstrakta, da izgleda strašansko umetno barbie roza s smetano in pisanimi kičastimi mrvicami, prav za tja v ruralno okolje je: bi imela oboje in vse, Bredo Smolnikar in pristno, kmečko idilo, v vaški gostilni pa bi kajboj Pikalo igral Đonija Makaronija in fašista, ki za njim polento mešata, pa pivo bi kuhali iz ječmena in kvasa, tako domače, in korenček ni samo za zajce, ampak je za z lopato izkopati iz zemlje kot gladiole, ne, niso gladiole, ampak gorgine in kam bi pa vi postavili vejico v temle stavku: ati, kaj je to demokracija?
kaj je to, demokracija?
Ni komentarjev:
Objavite komentar