karieristka

noč je bila bleščava in mojo navdušenje so kar tako mimogrede prekrstili v samoinciativnost in ambicioznost, bruh, kakšni ogabni besedi, ki se ti kar zalepita na vetrobransko steklo in nočeta dol, ker imam preslabe brisalce, da celo pot namesto radia poslušam škrpanje gume po šipi, in sploh: ponoči se sploh ne bi smelo voziti, ker je vidljivost zares slaba, sploh v takšnihle deževnih dneh, ko je vozišče spolzko in so tisti stožci za delo na cesti tako nemarno postavljeni v oster ovinek, 40 na uro, mi kar šibamo po tisti gladki površini, drsimo naravnost, drsimo v megličasto temo

svojo mantro sem pozabila v žepu hlač, poleg papirnatih robčkov, ki bodo spet zamašili filter pralnega stroja, a kdo rabi pralni stroj? skoraj nov, še delujoč, le tako dolgo je bil na servisu, da smo bili vmes primorani kupiti novega, tako to gre danes, da hitreje kupiš kaj, kot pa popraviš staro, saj vsi poznamo te zakone potrošnje, ko tako radi mečemo stran, da naredimo prostor za novo kramo

ta se kar nabira, čeprav sem odlepila s stene vse plasti fotografij, izrezkov iz časopisov, vstopnic, risb zajcev in mačk in kar je še tega, da sem se prikopala do gole bele stene, pod katero lesni črvi ali ose delajo hrsk hrsk, najraje ponoči, ko že tako ali tako ne morem spati, potem pa se zjutraj še skušam premagovati, da ne bi spila tiste skodelice pravega čaja, ki tako nesramno vabi kot stol pred računalnikom: se z mačkom boriva za njegovo zasedbo in si ga na koncu deliva: jaz priklopljena na mrežo, on zavit v moje naročje sanja svojo belo mačko z enim zelenim in enim modrim očesom