lahko bi se, recimo, kot Fran Govekar pod različnimi psevdonimi kregala sama sabo, ampak že tele besede, vzete iz žepa, se zde tako razkrivajoče – tega res ne rabim, sori, ker so tiste celo večkrat odsanjane sanje o izpumpavanju pesmi na tiskan papir (jap, tiskan;) že zdavnaj odplavale rakom žvižgat – jih ne rabim: morda so podedovani asketski geni ali vsiljene vojne in taborišča, ko se je glodala trava, ali tista želja po lastnem koščku miru za visoko živo mejo in drevesi – naj raste, naj raste, da nas sosedje ne bodo vidli, zapri vrata, skrij se – enkrat me je iskala celo policija, jaz pa sem tičala za ovinkom od mize in našli so me šele, ko sem se prikazala
ne gre za to, da bi hotela s kovtrom in s kremplji zaščititi vse tisto, kar se nabira v plasteh metamorfnih pa tudi kakšnih magmatskih kamnin (od onih malih občasnih vulkančkovih izbruhov) v mojem življenju, le ni mi do tega, da bi vse skupaj z velikim napisom »novo« tlačila v izložbeno okno, osvetljeno z lučmi in vsemogočimi naključnimi sprehajalci, bolj ali manj znanci in popolnimi neznanci, da bi potem iz potegov črt in strukture platna v šestih točkah čez mizo prodajali sveže novice, sveže sadje, zelenjavo in ananas, češ: gljo!
žaba žabasta hoče plavat in čofotat po vodah in rekah in močvirjih brez gumijastih škornjev in dodatne opreme za začito pred vsemogočim mrčesom, sploh tistim, ki spada v kategorijo komarji, in to takih močvirjih iz vode, čim manj oporečne, po možnosti brez klora, ker moja koža iz njega dela izpuščaje, in brez gnojnice okoliških »bio«kmetov (to se piše skupi po muhi, samo ne vem, kaj naj z narekovaji), ne pa namakanja v postanih morjih naftalina na prevročem soncu žarometov, secirana do zadnjega kraka – ne, hvala
Ni komentarjev:
Objavite komentar