naslov

imam želodec poln sliv iz skrinje na enem biskvitastem pecivu pa še rezance in tofu pa sojino omako od kosila, eno je razvoj tehnologije, drugo pa globalizacija: celo kitajsko si strpaš v hladilnik v obliki ingverjeve korenine, jo malo prepražiš na ponvi in na olivcu – temu se reče evropska modifikacija, ker itak mora biti vse povedano z učenimi besedami, da sploh kaj pomeni

da te je zaznamovalo se zares zaveš šele, ko ljudje okrog tebe začno izgovarjati besedo ikonografija čisto spontano, ko se greš asociacije in si vse travme že potlačil, stlačil še nekam globlje od podzavesti, tam dol proti debelemu črevesju, da potem notri gnijejo, se razkrajajo in propadajo – zajedalke!

vzela sem si košček svobode in zbežala, ker ignoranca in brezbrižnost ni več delovala: nisem taka, jaz se žrem kot Danetovi škorpijoni in si nabijam slabo vest namesto točk v kakšni igrici: dons sem vse pobil, res ownam, stari

vzela sem si košček svobode, da sedaj lahko tule vse ponavljam pleonastično in neekonomično po štirikrat, petkrat, sedemnjastkrat, da lahko preštevam cvetke pomladanskih rožic, ki pokukavajo (kao nedovršnik) na plano, čeprav v resnici jih le zapazim z očesom, zaznam, stisnem nekam v spomin vse te slikice že malo preveč v oko vbijajočih barv rumene, roza in modre

jih ne preštevam, le dajem na kup, ker jebeš te kvantitativne metode, da je treba vse picajzlasto in v nulo strukturirati do obisti, čeravno je brez konflikta interesov prišlo v mojo kri nekje podtalno, da čaj kuham s peščeno uro za jajca in ga namakam točno tri minute – še špagete začnem tehtat pol smo pa tm!

kje? v svetu enakosti, vendar!
vsi enaki, vsi enakopravni, itak