pisat sem pozabila med vsemi temi pisanicami, ki jim mi rečemo enostavno pirhi in se talajo naokoli kot kosi potice – pehtranke pa orehove, rožičeve in razni čokoladno-kokosovi eksperimenti, povsod so, jaz pa imam do potice približno podoben odnos kot do krofov in kremšnit, ker mi enostavno ne grejo, sploh tiste kupljene, vse istega okusa
le indijančki se mi zdijo od takih »slovenskih« slaščic še bolj neprebavljivi, čeravno bojda jazst tako ali tako že od vrtca ne prebavljam hrane tako kot bi bilo treba, taka sem, morda tudi zato tako prekljata in suhljata, seveda z anoreksijo, potlej, ko me vidijo lomastiti makarone za dve osebi, pa vsaj z bulimijo, ker mi je rekla zdravnica: a potem bruhaš? sevede, anede, kaj pa drugega, mediji pa manekenkasti ideali so krivi
velikonočni zajtrk je bil tradicionalno vsakdanji: korniči z banano v jogurtu in še žlica medu in cimeta čez za praznični dan – vse tiste šunke in hrene in kaplje krvi kristusove smo požrli že v soboto, žrli zares, da zares v teh dneh niti enkrat ne pomisliš na lačne otroke v Afriki (to je metafora za vse lačne, povsod!), ker si poln vsega, hladilniki založeni do fula in krače, šunke, prate, potice, jajca, vsega preveč
1 komentar:
Oh, mi je znano to zmerjanje, tudi jaz v tujih očeh trpim za anoreksijo ali kar je še podobnih motenj:)
Objavite komentar