drimkečr

ob večerih sem čarovnica in ribam črno redkev v veliko posodo z medom in zvarke filam v kozarce, zmešane s posebnimi napoji, le tistega za dobro spanje še nisem odkrila, čeprav bi verjetno pomagalo, če bi mimo naše trgovinice s čaji hodila z zaprtimi očmi in ne bi kupovala tistih črnih, pravih, tako opojno dišečih, da si je treba magari na večer skuhati eno šalčko, če prej ni bilo časa

moje sanje na balkonu lovita dva dreamcatcherja, spletena s pomočjo marsovcev v trebuhu in police v glavi, prav nič indijanska, prepletena iz ostankov makrameja, nenošenega nakita, školjk iz morja in kamenčkov, celo nageljeve žbice in janeževe zvezdice sem vpletla vanje in pero nekega ptiča, ki mi ga je enkrat podaril gal, ko sva plezala čez zamrežene ograje svobode

oblečena sem v črtasto majico iz Themen Neu 2, tisto modro-zeleno in nadzabavajo me komentarji, ki jih včasih dobim mimo ušesa: o, kako imaš fletno bluzico, a si jo dala šivat, ne, ne, nisem, ta je spet potegnjena iz neke stare omare, taka sem, prav nič nova, včasih s kakšno luknjico od moljev, ki jih plašim z velikimi šopki sivke, ki tako opojno diši, in zunaj je sonce, jaz pa z razmršenimi lasmi jem na hitro pečenega domačega irskega bikarbonca z grozdjem inside in avokadom outside

pa čaj in jogurt in banano pa jagode že cvetijo ta gozdne in koprive moram nabrati za špinačo, ker čemaža v naših gozdovih še nisem zasledila: kot da se je v zemljo vdrl, skratka zapravljam čas, knjige mi polzijo izpod zaprtih vek na tla ob postelji in padajo dol – ampak o tem kdaj drugič