tekoče o zaustavljanju

ne vem, kaj je to, ta nizek pritisk v zraku in v moji glavi, tiščanje navzdol celega sveta in butanje z glavo ob strop iz oblakov, sami začetki, ki se pletejo nekje v mislih, preračunavanje dinarčkov, ki vedno manj cingljajo, koščki temne čokolade med zobmi, ki skušajo prikriti neko ponesrečeno čičerikasto recepturo: nauči se že, da ni vse zdravo, tudi dobro, še vedno za bose noge in sončnice, oh, te sončnice, zakaj bi jih hodila gledat tja daleč na jug, če so pa za drvarnico, tam med bučami in sanjami o prešanju domačega soka, domače, domače, tako se nam je vtakla v spomin tista reklama iz celjskih mesnin, da te res ne preseneti več, ko dobiš v dar cela prekajena svinjska rebrca, zavita v časopisni papir, kar tako pod roko, ko prideš voščit rojstni dan s torto pod roko, kupljeno v mestu, ker na vasi imajo vsega dovolj: ti zdilajo koruzne storže, kar tako: ker jih je preveč, da jih obračaš na plinu v svoji luknjasti ponvi, jo je treba spravit še za kostanj, o,. kmalu bo, se že vohajo v zraku ti dnevi z jesenskim listom in jabolka, vse je narava, mesta so itak prepredena z gradbinci in granitne kocke so modne že od rimskih časov pa kuhinje z visokim leskom: to je termin sodobnosti, za katerega so zagotovo poskrbeli kakšni mojstrovalci iz obija – poglejte na reklamah, ker je tak čas, površen in tišast, s hitenjem s kolesi, ki naoljena tečejo veliko bolje: hvala očetom in wdju in tistemu olju, katerega tube še vedno nisem odnesla v klet in ta gospodnijska dela zmorem le s premori, ker rabim buljenje v zrak in iz postelje lezem strašansko počasi, vse se nekako zaustavlja, da niti veslanje po mirni gladini ne pomaga, da se premakneš naprej: morda bi morali prenehati teči po tejle vodoravni ravnini, ker vzporednice so se mi zdele vedno tako zelo dologočasne, pa še z ravnilom jih je treba risati, brez veze ta cenjena natančnost, mene nikakor ne prepriča, zato jaz žagam malo postrani s staro zarjavelo žago iz enega še starejšega žeblja, ki zapičen v steni ždi v temni kleti in čaka, ves osamljen, ker takšna je žebljasta usoda, pa še zabit je zapovrhu, res ni fino biti žebelj