danes je narobe dan

vstala sem straščansko zgodaj, da bi ja do časa prišla na Zavod, to je nekaj takega kot Kafkovo Sodišče, ki vedno sodi po Postavi, tako kot tisto slovensko, sploh v primeru Brede Smolnikar, ko je le ono vedelo, kaj je resnica in koliko jo je v knjigi in koliko je laži, sploh tistih gnusnih, ker, kot je rekla ena izmed prič: resnico naj piše, ne pa da si izmišljuje, pa še take grozne stvari: da Minka ni bila zaprta samo zato, ker je sodelovala s partizani, pa da je mama kdaj z atom tudi kdaj počela »tisto«, in to v spalnici, to je pa res že preveč! (preberite, preberite si Zlato dépuško pripovedko o ihanski ruralki pa o rekah, ki iz Podpizdeka tečejo navzgor, o kraju, kjer sploh ne govorijo črke f, ker je preveč prostaška, preberite!)

a Zavod ni eden, Zavoda sta dva, to že vemo in tako sem se znašla v napačnem, da so me le debelo gledali, kaj za vraga hočem pri njih, pa še tako zgodaj, ko še jutranje kavice skorajda niso spili in potlej smo končno ugotovili mojo zmoto, da vse skupaj niti ne bi bilo tako tragično, če v zgodbi ne bi bilo še Župana – no, njegovih parkirišč, ki jih je po tanovem uredil tako, da prvo uro na njih lahko parkiraš zastonj in potem še vrli Gorenjci, ki sicer vsaj v rojstnem kraju raje poparkiramo vse pločnike, kot da bi plačali za parking, parkiramo raje tam, kjer je treba vzeti Listek in ga potem, ko odparkiraš svoje vstaviti v avtomat, da te Zapornica spusti ven – vse avtomatizirano, vse mehanizirano

včasih kdo ta Listek izgubi in potlej nastane za njih dolga in velika kolona, ki hupa in trobi v živčnosti, ker tečejo minute do tiste cele ure, ker potem, potem je pa treba plačati že cel evro, da prideš ven, tukaj ni heca, ljudje pa brez Listka, tako neodgovorni, grozni, da se zadeva nikamor ne premakne oz. gre potem vse skupaj tako zelo počasi, da traja in traja in se kolona premakne malo rikverc pa spet malo naprej pa se vmes vtakne še Gospa, ki hoče ven pa ima Listek, ampak ni plačala parkinga in potem plačuje, ko mi vsi ostali čakamo, in verjetno prvič, ker ne ve niti, v katero luknjo vtakniti Listek in v katero denar pa kako potem odpreti Zapornico, da ji nekateri skušajo pomagati, drugi jo nadirajo, zakaj tega ni mogla narediti že prej, tretji pa uide ven, kar čez vstopno Zapornico, ker mu je počil Živec

potem se odpelješ enkrat dosti kasneje do Zavoda številka 2, seveda ne tako zelo zgodaj, kot si mislil, da boš, če si že vstal tako straščansko zgodaj, si pa že popolnoma vdan v Usodo, parkiranje tukaj ni problem, z izjemo Snega, ampak kaj bi o Snegu, smo že vajeni teh polparkirišč in teh tazasneženih po tleh, ko moraš gume od avta spraviti čez gmote snega, no, skratka, pridem jazst tja, na Zavod in zunaj pred njim kadita dve gospe in zopet me čudno gledata, da se sprašujem že, če morda ne obstaja še kak Zavod številka 3, ampak vseeno povprašam pa mi povesta, da danes so pa zaprti, ni uradnih ur, ja, kok fajn

kljub temu se me je gospa Vratarka (Kafka again!) usmilila in celo ni mogla v miru pokaditi svoje cigarete zaradi mene, in me odpeljala po temnih hodnikih do Vrat, da sem uredila svojo zadevo v 3 minutah, dobila celo Štempelj in že me ni bilo več, da sem srečno prispela do doma v upanju, da zdaj, zdaj si pa res lahko privočim svoj čaj, ki ga zjutraj pač nisem mogla spiti, ker se je tako strašansko mudilo, ampak kaj, ko je danes narobe dan in kar pozabim nanj, da se namesto 3 minute namaka že pol ure, ojoj, ostane le ena taka črna brozga in vmes se mi še na računalniku rišejo Trojanci in piska mi antivirusni program in na ključku s seminarsko ni več ničesar oz. ga po tanovem moja mašina sploh ne prepozna več, čeprav sta bila še včeraj tanajboljša prjatla, pa še Vrata, ne tista od Zavoda, ampak domača Vrata so se nam izneverila – povesila so se kot joške na stara leta in sedaj se nočejo več zares odpreti, razen za eno špranjo, da samo še čakam kdaj bom šla ven, po možnosti celo s ključem, ki ga ponavadi sicer pozabim, in se odklenjena Vrata ne bodo hotela odpreti, zataknjena na tla, da rišejo po njem črte, se drajsajo, oh, kako je danes zabaven dan