fajn je, da se jutranja žareča krogla nad sivim meglenim morjem raztrešči z vonjem po mandarinah v oranžno brez predolgih kolon na avtocesti, kar naravnost, kar naravnost, se razčefukajo vse ideje nekam v prazen prostor, ker mesta se odpro šele ob devetih, ko se dvignejo tiste težke rolete in v ključavnicah zaškrtajo ključi v prezeblih rokah - vsi jih tlačimo v žepe in rokave raztegujemo čez prstke
hiteča so jutra psov na sprehodov, od vogla do vogla, izložbe so polne vabečih knjig in vonj v zraku so hrustljave žemljice, sicer pa vse tako lepo prazno in kot se spodobi za začetek tudi tiho, ker fanfare, zakaj za vraga naj bi že na začetku zadonele fanfare, tega res ne rabim, ko si v glavi špilam komade iz tarantinovih filmov, čakajoč na dogodek v mestu Gogi brez Godota in absurdnih stavkov
samo jesen in raznobarvno listje, ki obarva siv beton, sivo meglo, sive poglede, samo kostanj, ki se fino zapeče nad ognjem, eno samo veselje iz gozda, toplina, ki jo še dodatno začaraš s toplo volneno jopico in obljubo, da pridem k tebi, čeprav ni bilo časa za čaj, čeprav krmežljav dan, čeprav smrkajoče, čeprav
Ni komentarjev:
Objavite komentar