spet lahko glasno udarjam po tipkovnici z na novo nazaj
pridobljeno svobodo, s katero mi nič ni treba narediti, lahko jo vržem v smeti,
če hočem, spet sem najstnica, vsaj tako se počutim, v tistem dobrem smislu
odprte prihodnosti in občutka, da ni zaresnih meja, ker če so, jih bomo pa
podrli, da ni treba paziti na držo, bonton in besede, da lahko frfotaš skozi
življenje brez občutka, da si boš s tem zapravil priložnosti pri potencialnih
bodočih partnerjih in na trgu dela, da lahko pišeš veliko stavkov z da-ji,
veliko podredij, ki se vrstijo eno za drugim, si zelo subjektiven, prav nič
znanstven, včasih nepočesan in prav nič resen, brez slabe vesti, ko si vzameš
čas za branje in pisanje, te kar odnese, sanjarjenje, nepospravljen, čeprav
malo popredalčkan, z malo manj kompleksov in vsega sranja, ki je bilo takrat na
sporedu, v vseh pogledih in prav po heglovsko bolje, zgodovina, ki gre navzgor:
ne, ne, saj ne verjamem, ampak samo to je, da mi ni treba več delati tistega,
česar res nočem
Ni komentarjev:
Objavite komentar