+++

tako razvajena sem, tako neučakana v nenehnem hitenju, da me znervira vsak računalnik, ki melje le stotinko prepočasi, ker hočem vse takoj, zdaj, tako so nas naučili, vse se da dobiti v enem šusu, z eno potezo hočem zmagati pri šahu brez razmišljanja o kmetih in konjih, tako kot vsi drugi, zato računalniške igrice postajajo le še kliki po miški, brez vprašanj, samo še odgovori, navidezni varni svet, v katerega si ujet, krasni novi svet, ki se ga da kupiti v vsaki novi trgovini že od leta 1984

svet je poln pozitivizma, kako pozitivno, pa tako žalostno hkati, se haklati na same podatke, informacije, ker je nadvse pomembno, ali je Mušič šel v Pariz za dva ali tri mesece, je šel petega avgusta ali morda osmega, hja, kakšen strokovnjak pa je tisti, ki tega ne ve, to so dejstva, to je znanje, da znaš rešiti vsako križanko, Aristotel ljubkovalno, arak, oje, take stvari, ne pa interpretacije, vrednotenja, ah, kaj bi tisto

strokovnjaki nabirajo točke po žepih in mapah, za eno razpravo, za drugo razpravo, kvantitativno je treba izmeriti njihov pomen, članek v angleščini vreden še enkrat več kot v slovenščini, važno, da si viden, ne da kaj zares veš in znaš, mene pa zanimajo le take takole po žensko in nestrokovnjaško napaberkovane anekdotice, recimo tista o stolu Antona Ocvirka, na katerega se je po mnogih letih usedla Štefka Drolc in se je podrl