narajmanje

Včasih se srečaš s kakšno tako zanimivo besedo in se zaljubiš čisto tako po nesreči. Narajmaš nanjo in narediš iz nje še glagolnik, da paše v naslov, in ti je fino. »Ti rataš tok hitr vesela,« si rekel včeraj, ko sva ugotovila, da ima Mojzes brado v pički. Mislim, obratno. In najprej je bila v laseh, ampak gospod Freud jo je čisto resno našel v bradi, itak, Michelangelo je bil gej, das ist logisch, smrtno resno, medtem ko sva se šla midva le besedne igre:

- Težkovečka, to je češko.
- Kako se pa reče po madžarsko?
- Hidak.

Ker je to vse, kar znamo, in ker so veke padale navzdol. Težkovečka sem bila na ta dolg in razvlečen dan.

Ampak to je bilo že včeraj, danes pa je en tak zgoščen dan, vse šiba in skače, družabni smo, si pošiljamo pakete prijaznosti, veliko govorimo, kupujemo za Miklavža, za katerega Belgijci verjamejo, da pride iz Španije, tam pa ga sploh ni: ga ne poznajo.

Izložbe so polne kiča, lučke so že in kuhano vino, a december se čuti v drugih rečeh, ko sredi vrste in gneče narajmaš na dve gospe, in sploh tista starejša je zanimiva, ker zelo rada hodi v kino. Pa v gledališče. In na glasbeni abonma. Pa z vlakom na Štajersko in v Kranj pa v Helsinke. Jo vabi sestrična na Novo Zelandijo, 18 ur aviona, »Me je kar strah,« je rekla, »ampak šla pa bi«, pa pejte, anede, smo se strinjale, da je treba in o kulturi je tekla beseda pa o vrtnicah in denarju, da smo padle v debato, so se staknile tri generacije, pozabile na čas in na nihanje ure tihe, da je čakanje prav hitro minilo.

Da sem hotela napisati že, da imam vse in da rabim le še en pomarančni sok pa bo vse v redu. Sem si ga stisnila takole na večer tega predolgega dneva, nalila v kozarec in še preden bi ga popila je zletel po kuhinji, sploh ne vem, kako se je zgodilo, le maček je kar naenkrat poskočil in začel otresati s tačkami ves moker: dan se je dokončno razpočil.