od zavarovanja do bančnih računov in bankomatov pa ne pozabi še na polnilec za telefon in copate, ne pozabi nase, ki bi se najraje zakopal v svojo odejico in vse skupaj prespal – mi pa se kot ptice selivke selimo tja nekam dol, kjer naj bi bilo sonce in morda tudi tista počasnost, ki smo jo tu pozabili, si daš gor en background sončnega zahoda, ki v zadnjih zdihljajih žari tam nekje daleč, in tvoja pot je avtocesta, ki drvi mimo, en tak road trip movie, za katerega ne veš točno, kaj bo prinesel – smo se šele usedli za mizo, da bi razdelili karte, smo šele dobro zajeli sapo, da začnemo laufat novim dnevom naproti, naveličani prednovoletnih kosil in večerij ter prazničnega vzdušja, božičkovih kap, dolgih vrst s polnimi vrečkami v trgovinah, žurov, vsega tega vrvrenja in nakupovanja, da bi si potegnil kovter čez glavo in šel spat, pobegnil kam daleč, ker imaš vsega dovolj, ker se ne znajdeš več v vsakdanu in ne znaš več odgovarjati na vprašanja, ker nimaš več na zalogi prijaznih nasmeškov in besed
vsakič takole okoli božiča se namesto tistega miru in počasnosti k nam prikrade kaos in nered in obilo naglice, ker je treba v zadnjih dneh pred prazniki še toliko postoriti, še toliko narediti, preden nas novo leto do konca prehiti, je treba zbrati skupaj darila, napisati čestitke in vedno sem jaz tista, ki laufa do nabiralnikov in stresa cele vreče vsega v rumene požiralce, pa v bistvu ne vem točno, zakaj že se delim kot kaka ameba vsaj na dvoje na štiroje na vse strani, zakaj: menda ne zato, da sem videna, opažena, temveč enostavno le ker ne morem, da ne bi kričala, se izražala, risala krac po belem papirju, ali pač bizonov in krav in bikov po kakšni skalni steni – v bistvu sem še vedno za koče, skrite globoko v gozdu, brez stojnic s kuhanim vinom, brez novoletnega kiča, okrasja, bleščečih uhančkov in škornjev in oblekic in vsega tega, kar rabiš, da si
Ni komentarjev:
Objavite komentar