Škofji Loki se pridružuje Izola - še en pekel pod soncem. Vlak tja sicer ne vozi, vodi pa tja stezica tik nad morjem. Po zgubanih plasteh laporja in peščenjaka, turbiditnih skalah in spodmolih naj bi se prišlo v Izolo. Pot je prečudovita, z razgledom na podvodne travnike in algne zarasti, ki modro vodo spreminjajo v sinjo, v daljavi se riše Trst; edina težava pa je, ker pot ne vozi v Izolo, temveč k glavni cesti, ki sicer res vodi v zgoraj omenjeno mesto, a sprehajanje mimo drvečih avtomobilov, avtobusov in tovornjakov res ni prijetno, sploh če pada dež. Na zemljevidu ob Strunjanskem križu je pohodna pot zarisana tik nad morjem vse do Izole in za to, da sem morala hoditi po glavni cesti, krivim:
a) sebe, ki v tistem dežju, nisem opazovala rumeno-rdečih markacij evropske peš poti;
b) lastnike parcel tik nad morjem z ograjami, zagrajenimi dovznimi potmi in oznakami "privat".
Kakorkoli, nekako mi je uspelo prispeti do Izole in potem sem se izgubila. Deževalo je, jazst v mojih fejk allstarkah, ki so se iz svetlordečih spremenile v temno rdeče, premočena do kosti, izgubljena, premražena, lačna. Hrana je bila moja prva skrb - po poti sem zaužila jogurt, nekaj narabutanih margolan, jabolk in še več obcestnih robid. Zaželela sem si nekaj toplega, zaželela sem si pizzo.
Pizzerija in avtobusna postaja, dve stavbi, ki jih zlahka najdeš v vsakem mestu, vendar ne v Izoli.
Izola je polna nekih apartmajev in stanovanjskih blokov, pa velikih trgovskih centrov, lekarn in zdravstvenih domov. Najprej sem se izgubljala med njimi, nato pa sem zašla v staro mesto jedro, ker se mi je zdelo, da bom tam lažje našla to, kar iščem. Moje razmišljanje se je izkazalo za nerealno, saj se v prepletu ulic in uličic še lažje izgubiš. Nekje med njimi sem si zaželela, da bi vedela vsak v kateri smeri je morje.
K sreči obstajajo prijazni klošarji oz. umetniki, kot so se mi predstavili, ki mi v zameno za 200 flik za liter vina povedo: "Lj, tam je morje!" + razložijo in pokažejo kam moram, da pridem prav. Seveda mi znova uspe zaiti, čeprav napredujem: najdem center, najdem TIC in prijazna gospodična mi pokaže, kje naj bi bilo oboje kar iščem. Ok, šuper, pri tisti rumeni stavbi. Pizzerijo sem našla, avtobusne pa še vedno ne. Še vedno dežuje.
"Faaaaaaaaaak," je enkrat ponoči nekje ob zahodni obali Italije pod vplivom vsega mogočega porekel neki Boris, pa tudi neki Mišo, kaj rad uporabi tale izrek, ki tako zelo prav pride v takih navidez brezizhodnih situacijah, kot je tale moja v Izoli zagotovo bila. "Naj gre vse v parlament!" pa bi porekla moja predraga Pipić. Vsega so seveda krivi Pulipulisi.
Pred Fast Foodom stoji mladenič prijetnega videza (res prijetnega videza:)) in vprašala sem ga, kje za vraga je ta avtobusna, on pa presenečeno pojasni, da je takoj za vogalom in da je res čudno, da je nisem našla.
Uspelo mi je! (in hkrati ugotovim tudi, za kaj je bilo pri iskanju toliko težav: nikjer nobenega napisa, nobenega avtobusa, samo tabla z voznimi redi in to je to. To je izolska avtobusna postaja.)
popoldne: šonček na nebu, jaz v morju, kar nekje. Voda topla, meduz ni. Splezam na nek zid in ugotovim, da sem doma pozabila knjigo. Martinčkam se med kaprami. V mislih se ukvarjam predvsem s tem, kako bom prišla dol - zid je namreč dokaj visok, tako da kar skočiti ne upam. Uspe mi, ne da bi se karkoli popraskala, uspe mi pač in ponosna sem nase in na svoje plezalne sposobnosti:) (vedno bolj me vleče, da bi zares začela plezati ...)
zvečer: rolanje in opazovanje utrinkov (?)
sklep: peezda, sem aktivna! (to mi ni čisto nič podobno, poleg tega, pa mi do sedaj ni uspelo prebrati niti ene knjige!!!)
Ni komentarjev:
Objavite komentar