Ob sončnem zahodu v Piranu jem jogurt. Ljudje stojijo v vrsti in pritiskajo na sprožilce, jaz na zidu, bosa. Zakaj ne moremo kar tako mimo sonca, ki pada v morje? Kaj je tako fascinantnega na kičastem in od uporabe izrabljenem sončnem zahodu?
Ko bom velika, si bom kupila fotoaparat (in z njim ne bom slikala nobenega fakin sončnega zahoda).
Potem zagledam: koruzni storž - 400 SIT.
"Eno koruzo bi." (ne morem se ji upreti - tisti nostalgični spomin na štedilnik na drva pri stari mami pa moj nasmeh na obrazu, ko sta starša domov iz sprehoda pod majico prinesla kakšen narabutran koruzni storž)
Fantić, ki jih peče, je rahlo neroden, a na koncu vseeno dobim svoj storž zavit v koruznem listu in s papirnim servietom.
"Mami, mami, kaj je to?" (sin)
"To je koruza. Joj, ne poznaš koruze, haha." (mati)
Pred Plestenjakovo Playo namočim noge in obujem smrdljive nogavice od prej.
Ponoči se mi tunel zdi svetlejši.
3h, 780 SIT (sladoled, koruza, Kralji ulice).
Še bom šla v Piran.
Ni komentarjev:
Objavite komentar