tale moj blog je popolnoma zmeden

nihajoč.

moj.

nekdo je prek googla naletel nanj z vpisom besedne zveze "hrana za lep trebuh". prepričana sem, da ni našel tistega kar je iskal:)

tisto morje je bilo že zdavnaj in nekako odveč mi je zapisovati o njem (pa ne samo zato, ker kmalu pride novo (novo morje, kakšna besedna zveza!) in še en zaklepaj)

“moje življenje je včasih tako periodično predvidljivo,” sem zapisala zvečer, ko sem prišla domov od tam, kjer ti na vrata vsak dan hodi zvonit toni, ki bi rad imel motor pony (toniponytoni)

in od tam, od koder lahko iz wc školjke opazuješ mlade mačke med spanjem

pa od tam kjer muhe definitivno so.

od tam.

ja.

"trenutno sem v fazi zbiranja poguma," sem zapisala danes zjutraj, potem pa se je vse obrnilo tako, da poguma sploh nisem potrebovala (zanimivo, res)

moje življenje je tako fakin nihajoče, a s tem ne mislim tistih klišejskih vzponov in padcev, ki se alternirajoče ponavljajo.

ne, življenje ni alternirajoče zaporedje, kajti vse je v niansah

da, vse je v niansah.