Andre Breton - Ves raj le ni izgubljen

Čopasti škrjanci se spreminjajo v kristal
Roso branijo pred udarci petelinjih rož
Tedaj se očarljivo geslo bliska
Spusti na prapor ruševin
Pesek je le še svetlikajoča se ura
Ki udarja polnoč
Z rokami neke pozabljene žene
Ni več zatočišča izvijanja v boju
Ki je dvignjen med nebeške naskoke in umike
Tu se
Sinja in čvrsta senca poletnega dvorca kopajo v noči
ki odtiskuje mojo podobo
lasje lasje
Čisto blizu nas se zlo krepi
Pa bo sploh maralo za nas