Kadar me ni, me ni. Ob vikendih zrem brezkončno morje. Oblečena v retro jopico v beli, modri in rdeči barvi, nekje iz časa pred mojim rojstvom, često pozabljam zapolniti tisti beli okvirček zgoraj, kjer naj bi stal naslov. Spet drugič prehitevam in že sredi jasnega četrtkovega dopoldneva spreminjam mošt v vino. S podrto deluzijo o tem, da je v vročih poletnih krajih pozimi toplo, namakam noge v ledeno hladno morje. Bunda je strašansko fajn stvar, sploh takrat, ko je nimaš. Zvečer mi izza hrbta kovanci ponesreči spolzijo v Duchampovo fontano s posthumno (hidrno?) mislijo, da menda to prinaša srečo. Nisem vraževerna, verjamem le Murphyju in temu, da je vedno lepo srečati mačka, ne glede na to, kakšne barve je. Naš je črn in zjutraj oba pijeva toplo mleko. V soboto vstanem ob pol štirih zjutraj, doma nekje med naslonkami, polkrožnimi apsidami in žuljem na ahilovi peti. S polno gajbico kakijev zbujam skomine tistih, ki so si ga že upali poskusiti. Še vedno prepričana, da kocka vse prevečkrat obvisi. Včasih se mi zdi, da bi bilo priročno v žepu skrivati majhnega biologa, ki bi mi razložil kako se reče podkolenju (?) in kako se oglašajo žirafe. J kuje načrte o premikanju Greenwicha čez Čerjabinsk in ob enem trdi, da ideja slona ni nujno slon, kot si ga predstavljam jaz. V podplatu luknja in megla, ki me popolnoma očara. Dnevi švigajo mimo, brez časa, da se enkrat zares naspim. Torek je dan za regeneracijo in vse te mišice, ki jih premorem, zakrčene čakajo kakšnega petka s trademark znakom. Prestopam se iz vlaka na vlak, iz kraja v kraj. Piš, ki premika smart buy zgoščenke na vinogradniškem griču, namenjene strašenju ptičev. Tistih pravih, letečih, z drobovino in kljuni, konkretnih, tokrat brez metaforike in za kanček abstraktenga v mojem življenju obiščem atropološko filozofijo. Sočutje človeka večinoma dela egoističnega in poraja se mi dvom o spopulariziranih avtistih. Delam vse tisto, kar mi ni treba in večino tistega, kar bi morala, spustim. Pozabljam prižgane luči in odklenjena vrata in se čudim sama sebi. Včasih se presentim in ne delam več pizdarij. Od nekega trenutka razsvetljenja na nočnem vlaku, le še kleno uganjam norčije. Ponavadi v množini. S kul četverico ljudi nekje v vukojebini v temi strašimo z zverinskim dretjem, pogreznjeni v listje. Še prej se s kupom t.i. odraslih ljudi bojimo črnega moža in bizarno se mi zdi, da poznam človeka, ki zna na pamet vse pesmi iz filma Moje pesmi, moje sanje. Pred menoj še vse, za menoj se nabira en velik kup. Puščam ga ob strani. Na enem gnoju ni prostora za dva petelina in pokopališča so se mi že od nekdaj zdela kul.