Ne sanjajte sanj s slutnjami in ne verjemite intuiciji, kajti tisto, kar verjamete se globoko zasidra v vašo podzavest in se vam zatorej lahko zgodi. Zvečer se ne da predvititi jutra, dogodki tečejo po svoje. Spanje zamenja vse kaj drugega in v normalnih okoliščinah niti topovski rafali ne bi mogli prebuditi mojega spečega jaza. Danes na vse zgodaj zjutraj polslišni "Kaj pa je?!?" kot nekakšen alarm, ki oznanja, da je nekaj narobe, da nekaj ni kul, da z nekom nekaj ni v redu. Že tako narobej obrnjeno življenje se postavi na glavo. Stiski v želodcu, cmok v grlu in bose noge na mrzlem parketu. Tresoče, pričakujoče, da si oddahnejo. Hitro bijoče srce se meša z mijavkanjem mačkona, ki čuti prežečo napetost v zraku. Nismo je rezali z nožem, pa bi jo lahko. Misli švigajo nenadzorovano in vsi postanemo tako fakin kantovsko moralni, v resnici pa nam gre v globinah našega jaza še vedno le za lastno rit. Hišica iz kart se v hipcu podre in fizično ne sposobna stati, ostati, biti v oporo z odprtimi očmi, se zvalim v posteljo. Ne spim, dremam in poslušam bitje srca, prisluškujem korakom, zvonjenjem telefona in pogovorom. V glavi vakuum. Vznemirjena vstanem, nesposobna ničesar. V tistem še kup najbolj banalno vsakdanjega, ki se je moralo zrušti name ravno tedaj. Kdo že ima rojstni dan in kdo že obletnico poroke? Čez pižamo navlečem jopico, hlače in copate in drvim. Gori doli naokoli. Za pregorevanje bo že še prišel čas. Danes ne. Danes na srečo ni še nihče umrl. Bilo pa je blizu in bližina je nekaj kar se me vedno dodakne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar