Po dežju se zadiha lažje (Bronhi)

Abstraktno se preliva v konkretizacijo imaginarnega na velikem platnu in v nekem hipcu Velike zgodovine so se vloge na vsem lepem neopazno zamenjale in vsi smo postali nekdo drug. V neskončni sivini malim miškam rastejo krila navznoter in tišino, ki se je razlegala po naših neštevnih življenjih, so zamenjali zvoki. Zvokovi. Small talk, kot oblika navezovanja stika z nekom drugim, na drugi valovni dolžini, v nostalgični, prepogosto uporabljeni in živčne končiče najedajoči irčevski obliki ojskjekoksistar, je zamenjala komunikacija z veliko začetnico, ki normativno presega meje in se inovativno poigrava z vsem mogočim. Eden in edini, Jože Toporišič, bi uporabil izraz sporočanje in bi pri tem trmasto in absolutistično vztrajal do konca svojih dni, ki seveda še vedno trajajo. Vse traja, vse teče, vse nekam gre, še Heraklit se je potopil v svojo reko. Vlaki. Vlakovi. Parajo živce s svojimi zamudami, z mojimi zmotami in polno notranjostjo vseh nas, ki zjutraj gremo in se zvečer vračamo. Polni vagoni zmajšane izgube in tekanje nanje in iz njih. Na vse zgodaj zjutraj se z mačkom (takšnim pravim, kosmatim in praskajočim, konkretnim) igrava skrivalnice in sredi dneva se nasmiham sama sebi in svojim razmršenim lasem. Nasploh se veliko nasmiham. Kave spreminjam v čaje in sokove in čaji z mlekom se spreminjajo v zeleni čaj in kavo z mlekom in v vesolje te lahko popelje le Air France. Moj domači fotelj sameva s kupom uporabljenih oblačil in miza polna listov in knjig. Na tleh razgrnjeno Delo in blazina na kateri raztegujem svoje zakrčene mišice. Nenehno sedenje povsod kjer sem in ambivalenca med fizičnim, ki čaka petka in miselnimi procesi, ki bi se raje zatekli kam drugam. Glava polna vse mogočih vtisov in vedno bolj postajam filmofil in zato ni kriv le Liffe. Prevečkrat grem in nato še prevečkrat pridem. Popotnica, potnica, potovalka. Brez potovalke, z ruzakom brez nahrbtnika in s polno torbo mandarin, jogurtov in papirja. Z gajbico nezrelih kakijev. Nekje vmes slušalke in kupi smešnih izjav, ki odmevajo v ušesih. "Ljudje radi gledajo dolgočasne filme, ker se ob njih počutijo pametne" in spet se vse skupaj zapleta v veliko velikansko gmoto. Še vedno ne znam lepo zviti vrvi in še vedno trdim, da se bo dežju zadiha lažje. Lakše se diše. Bronhi.

Zatorej: naj bo dež in naj dežuje in naj hkrati ne spere ničesar, kar je bilo. Iz roda v rod, iz kraja v kraj, vsem naj raznese se glas o vsem, prek mokrih kapelj, ki polzijo po licih medtem ko se bom v notrajnosti s skodelico čaja tihotapila v svetove v katerih živim.